ODPRTO PISMO ZAPOSLENIH V LJUBLJANSKIH VRTCIH
Nekateri delavci v vrtcih MOL, smo se zaradi nezadovoljstva odločili, da na vodstva in občino naslovimo pismo v katerem izražamo naš pogled na trenutno situacijo. Želja je, da bi to pismo podpisalo čim več ljudi, ki se v njem najdejo in ga podpirajo. Cilj je, da se po cca. 14 dnevih v dokument zbere vse podpisane in se pismo s podpisi pošlje ravnateljem, Združenju ravnateljev ljubljanskih vrtec ter MOL.
ODPRTO PISMO ZAPOSLENIH V LJUBLJANSKIH VRTCIH
Korona kriza je močno prizadela vse vidike našega življenja in dela. Vpliva tako na naša osebna življenja kot na strukturne, delovne in finančne razmere. Nobena izjema ni tudi področje vzgoje in izobraževanja. V zadnjem letu smo se srečevali z marsikaterimi izzivi na področju našega dela, ki jih je prinesla epidemija, in smo se z njimi skušali spopasti po najboljših močeh, da bi lahko zagotavljali enako kakovostno raven za otroke, vključene v programe VIZ. Skozi celotno leto smo se tudi v vrtcih srečevali z marsikaterimi omejitvami in ukrepi, ki so oteževali naš delovni proces. Iz takšnih in drugačnih razlogov je prihajalo do pomanjkanja kadra in tudi logističnih težav pri izvajanju naših programov. Požrtvovalnost in iznajdljivost zaposlenih sta pripomogli k temu, da so otroci vso to situacijo čim manj občutili in prihajali v varno, zdravo in učeče okolje.
Sredi oktobra 2020 je prišel odlok o zaprtju vrtcev in šol, kar je pomenilo, da se 26. oktobra zapirajo vrtci in bodo odprti samo za nujno varstvo. Obseg zaprtja pa je padel v presojo posameznih občin. Ljubljanska občina je bila ena redkih, ki vrtcev ni omejila zgolj na nujno varstvo, ampak je presojo glede nujnosti varstva prepustila staršem. V praksi je to pomenilo, da zaposleni, kljub vrhuncu epidemije, nismo imeli možnosti čakanja na delo, razen če so se odpovedali vsemu dopustu in naduram. Na delo smo prihajali vsi, ne glede na to, da je bilo otrok izredno malo, v nekaterih skupinah pa jih sploh ni bilo. Vsak dan smo se tako, navkljub pozivom vlade k največjemu možnemu omejevanju stikov in delu od doma, izpostavljali možnosti okužbe z virusom, čeprav je bila organizacija dela nesmiselna in za marsikoga dela sploh ni bilo. V takih pogojih smo delovali skozi celotno jesen in zimo.
Po 11. točki 39. člena KPJS nam pripada dodatek 65 % osnovne urne postavke za čas trajanja epidemije. Pred kratkim pa smo bili obveščeni, da sta se Združenje ravnateljev ljubljanskih vrtcev in Mestna občina Ljubljana odločila, da smo zaposleni upravičeni do izplačila dodatka za zgolj 80 % opravljenih ur. To je bilo odločeno brez kakršnega koli posveta z zaposlenimi in tudi brez kakršnega koli ustreznega pojasnila, zakaj so se tako odločili. Vodstva vrtcev in MOL, ki so nas že v začetku prisilili, da delamo cel čas trajanja epidemije, brez drugih možnosti, so se zdaj povsem samovoljno odločili, da nismo upravičeni do zakonsko določenega dodatka. Hkrati ves čas poslušamo o solidarnosti in povezanosti, a kot kaže, je to mišljeno zgolj enosmerno. Ko pride do situacije, ko bi vodstva in MOL morali stopiti na stran zaposlenih, ki delajo v izjemno težkih razmerah in marsikdaj veliko več od svojih obveznosti, pa se to govoričenje razblini. Pomembno se je zavedati, da tukaj nismo vsi v enakem položaju. Že tako podplačanim delavcem, ki s svojimi prihodki komaj shajajo, vsak evro pomeni veliko in nonšalantno obnašanje vodstva kaže, da morda le nismo v istem čolnu, kot nam želijo predstaviti. Dobivamo občutek, da je zaposleni čisto na zadnjem mestu, daleč za otroki, starši, občino, ministrstvom in drugimi akterji na področju našega dela, in se od njega pričakuje, da zgolj poslušno izpolnjuje in sprejema dane odločitve.
Izplačilo dodatka je zgolj eden od simptomov, ki nakazujejo smer, v katero gre situacija v VIZ. V luči obstoječe in še hujše prihajajoče, ne zgolj zdravstvene, ampak tudi ekonomske krize je pričakovati, da se bodo delovne razmere začele slabšati. Napovedi o ukinitvi enotnega plačnega razreda, pričakovani finančni rezi in usmeritve k ''delovni uspešnosti'' vnašajo strah glede prihodnosti razmer v našem poklicu.
Na tem mestu je izjemnega pomena, da odločno nastopimo proti vsem odločitvam, ki bi slabšale delovne pogoje. Veliko vlogo tukaj igrajo vodstva kot akter pri odločanju o morebitnih spremembah oziroma glas proti njim. Odnos MOL in ravnateljev pa trenutno ne vliva optimizma. Za časa epidemije smo bili priča slabi komunikaciji z zaposlenimi in zgolj neosebnemu obveščanju o spremembah in določbah, ki jih moramo izvajati, brez možnosti izmenjave mnenj in iskanja skupnih rešitev. Če bo tak način delovanja ostajal tudi naprej, je strah v luči zgoraj naštetih možnih scenarijev povsem upravičen. Možnost, da bomo zgolj pasivni prejemniki arbitrarnih uredb ministrstva, ki nam jih bodo neosebno posredovala vodstva, se zdi strašljiva, vendar povsem mogoča. Na tem mestu spodaj podpisani zahtevamo, da vodstva zaposlene aktivno vključijo v procese odločanja o spremembah in jih pozivamo, da tudi aktivno zagovarjajo pravice svojih zaposlenih ter se zanje borijo z vsemi sredstvi. Hkrati vztrajamo, da se dodatke za delo v času epidemije izplača v celoti, tako za nazaj kot tudi tiste, ki še sledijo. Smo na razpotju: ali bomo z vodstvi združili moči ali pa bomo morali sami stopiti skupaj in poiskati druge vzvode, da si zagotovimo dostojno, solidarno in kakovostno delovno okolje.
Želeli bi, da pismo doseže čim večje število ljudi, zato prosimo, da vsi ki ste ga prebrali, delite povezavo naprej vsem, za katere mislite, da se jih ta tematika zadeva. Predvsem je želja doseči čim več ljudi, ki so zaposleni v MOL-ovih vrtcih.
Vkolikor je to pismo zbudilo željo po osebnem angažmaju in aktivni vključenosti v procese, nas lahko kontaktira na: angazirani_delavci_vrtcev@riseup.net
angažirani delavci vrtcev Stopite v stik z avtorjem peticije