BOHINJ ZMORE VEČ!

BOHINJ ZMORE VEČ!  

ODPRTO PISMO BOHINJKAM IN BOHINJCEM  

V Bohinj sem se  vrnil in si tu ustvaril dom, ker sem tukaj našel nekaj, kar drugod ni več samoumevno. V Bohinju ljudje še verjamemo eden v drugega. V Bohinju še živijo vrednote, ki so mi jih položili v zibelko: srčnost, pogum, trdo delo, poštenost in znanje. Ker bohinjski človek še vedno živi z naravo in iz narave. Zato sem se leta 2001 vrnil v Bohinj, prenovil svojo domačijo, kjer se bom s svojo družino tudi postaral.  

 

Zakaj sem se pred štirimi leti odločil kandidirati za župana? Ker verjamem, da moram Bohinju nekaj vrniti. Ker so me tako naučili, da zaprta dlan ne more ne vzeti in tudi ne dajati. Ker nisem človek, ki bi sebično zapiral vrata svoje hiše in le sam užival tisto, kar mi je Bohinj in svet, ki sem ga trikrat prepotoval, dal. Ker želim, da so sreče in uspeha deležni tudi moji sosedje, sorodniki, sovaščani in soobčani, ki niso imeli takšnih možnosti, kot sem jih imel sam. Sam ne potrebujem več denarja, ne slave, ne uspeha. Verjamem v skupno dobro, pa naj se sliši še tako naivno. Verjamem v ljudi, v skupnost.  

 

In ta skupnost me je začela pred leti opozarjati, da Bohinj zmore več. Da Bohinj napreduje prepočasi, da zamuja svoje priložnosti, da je zaspal. Da je v Bohinju preveč negativizma, da za svoj neuspeh krivimo druge. Da je Bohinj izčrpan in da potrebuje spremembe. Zato sem najprej začel pomagati svoji krajevni skupnosti, se aktiviral v turizmu in drugih društvih, ter ves svoj prosti čas namenil Bohinju. Pred 4 leti sem se prvič podal v župansko bitko. Ker gospod Kramar s svojo ekipo, gospodom Sodjo in zdajšnjim podžupanom, g. Jeršičem, ni imel nikakršne volje več, da bi z enakim elanom kot pred petnajstimi leti gnal ta bohinjski voz naprej. Ker so pozabili, da tam niso za svoje stolčke, temveč za ljudi. Ljudi nisem prepričal, ker me še niso poznali. Vem, Bohinjci potrebujemo čas, da začnemo zaupati. Kar je prav.  

 

Zdaj, po štirih letih, me ljudje poznate. Sebe in svojo družino sem razgalil, jo izpostavil in jo postavil na tnalo. S kandidaturo sem izpostavil vse svoje prijatelje in sorodnike, čeprav si morda tega niso želeli. A cilj je eden sam: dajmo ta bohinjski voz resnično potegniti naprej. Ne kritizirajmo, ne pritožujmo se, ne iščimo opravičil, postavimo se na svoje noge. Dajmo si priložnost. Vse to me žene v tej županski bitki. Da se vrnemo k našim koreninam in k našim vrednotam.  

 

Zadnje dni pa se mi je večkrat zazdelo, da Bohinj izgublja srce. Da so nas, ljudi dobre volje in dobrega srca, preglasili hujskači. Da bodo iz vseh nas potegnili najbolj črne in nizkotne strasti. Župnik Martin mi je prejšnjo nedeljo rekel, naj nikoli ne obupam nad ljudmi, čeprav je včasih težko. Ne obupujem. Ne verjamem v hujskaštvo, ustrahovanje in laži. Verjamem v dobro. Verjamem v Bohinj. Verjamem v njegove ljudi. In vem, da Bohinj zmore več, čeprav sem v zadnjem tednu na svoj račun slišal na desetine izmišljotin in laži:

-       da sem del ljubljanske gospode,

-       da imam strice iz ozadja, ki me vodijo,

-       da bom odpustil pol občinske uprave,

-       da bom ukinil prostovoljna gasilska društva,

-       da preprečujem prodajo hotela Zlatorog,

-       da bom ukinil dotacije društvom, najprej pa upokojenskemu društvu Bohinjska Bistrica,

-       da bom ukinil parkirne kartice za domačine,

-       da sem proti brvi na Rju,

-       in še in še.  

Sprašujem vas, mar bi se odločil kandidirati za župana, da bi Bohinj, v katerega sem zaljubljen in v katerem se bom s svojo družino postaral, uničil, poteptal, pohodil?  

Zato bom s trdim delom, srčnostjo, pogumom in znanjem skupaj z vsemi Bohinjci dobrega srca:

 Poskrbel, da bomo končno dobili vrtec.

  Poskrbel, da bomo presekali gordijski vozel pediatrije, čakalnih vrst in turistične ambulante.

   Poskrbel, da bomo pili neoporečno vodo.

  Poskrbel, da bodo gasilci in gorska reševalna služba dobili svoje pravo mesto v občini. To je najmanj, kar občina lahko stori v zahvalo – in da jim ne bo treba več prosjačiti za parkirne kartice.

Poskrbel, da bodo naša društva dobila še več denarja za svoje delovanje, saj so društva naše srce, ki nas vse povezuje.

Poskrbel, da bodo kmetje, ki obdelujejo zemljo in skrbijo za našo krajino, da se ne zaraste, dobili iz vedno bogatejše turistične malhe svoj pošten delež.

Še naprej iskal in podpiral dobre vlagatelje za bohinjske hotele in turizem.

  Poskrbel, da bo Kobla spet začela delovati.

Poskrbel, da se bo obrtno poslovna cona res zgradila. Občina do sedaj tega ni obravnavala prioritetno, zato je z zadnjo spremembo OPN nismo dobili.

Poskrbel, da bodo za občino lahko delali vsi obrtniki, ne pa samo izbranci.

Poskrbel, da bodo bohinjske vasi urejene.

Poskrbel, da bodo mladi dobili priložnosti, starejši pa mirno starost.

Poskrbel bom za dostojanstvo vseh, ne samo nekaterih.

   Poskrbel, da bo občinska uprava delala učinkovito in vsem enako naklonjeno.

 

Poskrbel, da se bo gospodarstvo v Bohinju hitreje razvijalo, da ne bomo imeli sramotno nizkih plač in da bodo izobraženi mladi Bohinjci delo lahko našli doma.  

  Zgodovina je že pokazala, da Bohinjci ne mečemo puške v koruzo. Da imamo eno srce, čeprav so nas skušali deliti. Da imamo pogum za spremembe, čeprav so nas ustrahovali. Da smo pošteni, čeprav so nas hujskali. Vemo, da Bohinj zmore veliko!                                                 

                                                        

 S spoštovanjem,

Bojan Traven 

Podpišite peticijo


ALI

Plačilo oglaševanja

We will advertise this petition to 3000 people.

Facebook