Zveza društev upokojencev poziva k podpisu peticije za ureditev dolgotrajne oskrbe kot nove in posebne veje socialne varnosti

Zveza društev upokojencev Slovenije v skladu s 45. členom Ustave Republike Slovenije in na podlagi sklepa Upravnega odbora Zveze društev upokojencev Slovenije z dne 20.3.2019, vlaga peticijo za ureditev dolgotrajne oskrbe kot nove in posebne veje socialne varnosti.

V Sloveniji, kot socialni državi, že vrsto let in celo desetletij poznamo zdravstveno in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje in druge oblike socialne varnosti. Zadnje čase pa vse bolj stopajo v osredje potrebe po pomoči ljudem, ki sami ne morejo več poskrbeti zase. Vse več je ljudi, zlasti starejših, ki so pri opravljanju temeljnih dnevnih aktivnosti odvisni od drugih. Pojav je značilen za gospodarsko razvite države, za katere so značilna tudi visoka stopnja zaposlenosti, podaljševanje življenjske dobe, družine le z eno ali dvema generacijama, znotraj katerih so zelo omejene možnosti zagotavljanja medsebojne pomoči v primeru bolezni ali onemoglosti. Odgovor na te izzive je dolgotrajna oskrba kot nova veja socialne varnosti oziroma zavarovanja in najširše družbene solidarnosti.

Dolgotrajna oskrba je organizirana dejavnost zagotavljanja pomoči osebam, ki zaradi onemoglosti in izgube fizičnih in intelektualnih sposobnosti ne morejo poskrbeti zase in skozi daljši čas, ali trajno, potrebujejo pomoč drugih pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil kot so hranjenje, pitje, vzdrževanje osebne higiene, odvajanje, gibanje v prostoru in vzdrževanje socialnih stikov. Iz navedene definicije dolgotrajne oskrbe izhaja, da pri tej ne gre za obravnavo oziroma zdravljenje dolgotrajnih, kroničnih bolezni in bolnikov, saj je za to zadolžena zdravstvena služba oziroma zdravstveno zavarovanje, temveč za novo obliko solidarnosti in zagotavljanja socialne varnosti osebam, ki same več ne morejo poskrbeti zase. Med področjem dolgotrajne oskrbe in področjem zdravstvenega varstva obstoja jasna razmejitev glede njunih izvajalcev, načina financiranja in upravljanja. Tako je jasno, da gre pri dolgotrajni oskrbi za posebno, novo in pred leti še neznano  vejo socialne varnosti starejšega prebivalstva.    

Dejavnost dolgotrajne oskrbe je posledica družbenega in gospodarskega razvoja v razvitejšem svetu. Nedaleč v zgodovini so v isti družini in stanovanju (ali hiši) živele po tri generacije, katerih člani so složno skrbeli drug za drugega in to predvsem za nebogljene, obolele, onemogle in nepreskrbljene. Tako so skrbeli za otroke, za bolne in onemogle in pomoči potrebne starejše člane in s tem vzpostavljali neko obliko solidarnosti. Danes takšne družine srečamo vse redkeje, kar povzroča, da sodobne družine iz različnih razlogov vse težje zagotavljajo pomoč tudi svojim ostarelim in onemoglim članom. Posledično se bremena socialne varnosti bolnih, kot tudi tistih, ki so nesposobni poskrbeti zase in potrebujejo pomoč drugih, prenašajo na najširšo družbeno solidarnost. V teh okoliščinah vprašanje zagotavljanja storitev in pomoči dolgotrajne oskrbe ni več le problem oseb, ki jo potrebujejo, ampak izziv celotne družbe.

Pri zagotavljanju pomoči osebam, ki so od nje odvisne, velja pravilo, da bi bila oseba, ki potrebuje pomoč nekoga drugega, čim dalj časa v domačem okolju, ki ji je tudi najbližje in najprijaznejše. Poleg tega se v tem primeru v zagotavljanje oskrbe vključujejo tudi svojci, morda tudi sorodniki in znanci. Ko teh možnosti ni, oziroma je obseg storitev in pomoči osebi prevelik in ga ni mogoče zagotoviti na oskrbovančevem domu, je nujna premestitev osebe v ustrezen zavod. Upravičene potrebe po storitvah dolgotrajne oskrbe pa naj bi v celoti ali v zakonsko določnem obsegu krilo posebno socialno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.

Za uresničevanje nalog na področju dolgotrajne oskrbe je potreben ustrezen zakon. Poskusi priprave in sprejema takšnega zakona segajo že v leto 2002. Od takrat je bilo pod okriljem Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Zveze društev upokojencev Slovenije (leta 2011) pripravljenih že več verzij oziroma osnutkov Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Usoda vseh je bila enaka. Vsebina zakona je bila za večino sprejemljiva, zataknilo pa se je pri zagotovitvi finančnih sredstev za uresničitev zakona in pravic, ki bi jih ta zagotavljal osebam, potrebnih pomoči druge osebe. Določen del pripomb, posebno k verziji iz leta 2018, se je nanašal tudi na vsebino osnutka zakona in premajhno predvideno solidarnost na tem področju in prevelik poudarek na zagotavljanju pomoči s strani zdravstvenih delavcev in drugih profesionalcev. A je pri tem prevladovalo stališče, da zakon sicer nujno potrebujemo, vendar mora biti njegova vsebina drugačna. Prav tako je javna razprava nakazovala potrebo po zakonski zagotovitvi širše solidarnosti pri financiranju storitev dolgotrajne oskrbe za osebe, ki potrebujejo in so upravičene do pomoči drugih oseb.

Zakon o dolgotrajni oskrbi se pripravlja že skoraj 20 let. Medtem se potrebe prebivalstva po storitvah dolgotrajne oskrbe le povečujejo, možnosti njihovega zadovoljevanja pa slabšajo, saj so kapacitete socialnih zavodov polno zasedene, službe za dolgotrajno oskrbo na domu pa niso zagotovljene in ne organizirane. S tem se vse bolj slabša socialni in materialni položaj oseb, ki so odvisni od pomoči drugih. V sodobni in socialni družbi je to nesprejemljivo. Zato Zveza društev upokojencev  Slovenije poziva Vlado Republike Slovenije, da v čim krajšem možnem času pripravi Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo in ga predloži v obravnavo in sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije.

Zveza društev upokojencev Slovenije    Stopite v stik z avtorjem peticije