PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

Stopite v stik z avtorjem peticije

Ta tema pogovorov je bila samodejno ustvarjena iz peticije PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH.


Gost

#151 Re: Re:

2014-03-31 16:44


Gost

#152

2014-03-31 18:03

Brez komentarja, dosegli smo dno

Gost

#153 Ti volfek

2014-03-31 18:14

A kar vse poprek žališ ljudi, ki jih sploh ne poznaš? S tem si se opredelil in povedal, da si bel. Si vsaj pomislil, da je tvoj komentar mogoče namenjen tvojemu prijatelju, sodelavcu, šefu ali pa tvojemu zdravniku? Si pa upaš, ko se skrivaš za psevdonimom. Verjetno ni treba ugibati, ali si proti postavitvi sramotnega obeležja domobrancem v Grahovem. Zaradi takih kot si ti, so vojne!!!

Gost

#154

2014-03-31 18:42

Vsemu svetu in tako tudi vsej Evropi je jasno kdo so bili zmagovalci in kdo premaganci, kdo je kolabriral z okupatorjem in kdo ne, torej mi niti na kaj pameti kadarkoli v najbolj "umazanih" časi od naše osamosvojitve dalje prišlo, da bi kolaboracionistom postavljali spomenik (morda, da so osvobodili Slovenijo????????)
domoljub

#155 domoljub

2014-03-31 18:49

Partizansko taborišče

Trideset barak, ali nekaj barakam podobnega, razmetanih med skalami in
starimi jelkami, v zaprti, skriti globeli – to je sloviti krimski
lager, sedež 2. partizanskega bataljona »Ljubo Šercer«. Bataljona ni
več v taboru, izginil je in se razkropil, ko se je približala prva
senca nevarnosti in prva možnost pravega boja.
Moral je bežati v vsej naglici, zakaj v taboru je ostalo nedotaknjeno vse: zaloge orožja,
živež, arhivi, telefoni, pisalni stroji in zaboji s pravimi legitimacijami in pravimi izkaznicami živih, pobitih in v Krimski jami »likvidiranih« partizanov.
Barake so deloma iz lesa, pokradenega na koželjskih žagah, zbitibrlogi, deloma z deskami in hlodi pokrite luknje v zemlji ali v skalah.
Povsod smrad, umazanost in najbrž uši. Vse je tako, ko da so šelepravkar odšli. Nekaj jih je res. A bila je samo ena od tistih roparskih skupinic, v katere je partizanstvo po 15. juliju razpadlo. Prikradla se
je v zapuščeni tabor, da bi se najedla…

V taboru bi lahko dobila še česa drugega, ne samo pečenega krompirja. Tu so radijski aparati, pokradeni v Begunjah in drugod, blizu 80 koles, še novih, naropanih najbrž za zvezno službo po teh divjih stezah; ondi
so baterije za radio, spet tam zaboj obleke.Obleka tistih, ki so jih jih gole poslali v jamo! Potem zaboji z bombami, samokresi, puške, naboji, noži, telefonska žica – tako je v dobrih časih imel zvezo z
bataljonskim poveljstvom v Rakitni in s slovito morilsko postojanko pri sv. Vidu.

Ob visoki skali stoji majhna baraka, ki v tej zasvinjanosti pade v oči, ker je videti dostojna. In ker vlada v rdeči svobodi enakost, ve vsakdo, da je utica ob prepadu komandantova.
Ker vlada pri partizanih enakost, je v barakah in luknjah umazanost, smrad, uši, samota in dim,
v poveljnikovi jazbini pa dobra postelja, porcelan, kožuhi, kava, ženska obleka, svilene nogavice in perilo, oprsniki...
Celo v tej zapuščeni krimski samoti se ponavlja tista banalna zgodba o rdečih komisarjih in njihovih ljubicah. Delavskim četam je pod smrtno kaznijo prepovedano občevati z ženskami, komisar in komandant pa sta morala dobiti vse nakradeno žensko blago in celo nogavice, ki so jih slekli
ženskam, preden so šle na zadnjo pot v Krimsko jamo.
Sam slovenski Stalin, Španec vseh Špancev, Baebler je na begu iz svojega vrhovnega poveljstva pustil vse ter naložil v kovček le nekaj važnih, dragocenih in neobhodno potrebnih ženskih frivolnih drobnarij. In za to je šla umirat slovenska mladina.

Kakor v vsakem taboru, je tudi tu bil beg izveden po načrtu, vsakdo je odnesel le puško, ali še te ne, drugo je ostalo. V baraki so trije nedotaknjeni zaboji letakov v italijanšèini in slovenšèini, seznami
živeža in mrtvega taborskega inventarja, raporti posameznih poveljnikov, poročila terenskih odborov in nasveti, katerega belogardista v tej in tej vasi je treba ubiti – da si bo terenski odbor
razdelil njegovo košnjo, gozd in živino. Kajti geslo te revolucije je »Delili bomo!« Potem so tu še neštete fotografije, izkaznice in legitimacije vseh mogočih ljudi, med njimi nekega ministrovega sina in
nekega štipendista kralja Petra II. Oko bežno pregleduje sezname. Tu so študentovska imena kakor Vesenjak, Pičulin, Flis, Drole, Ribičec, Rotar, imena uradnikov, delavcev, poklicnih razbojnikov.
A najzanimivejše je, ko človek dobi v roke lastno aretacijsko povelje:
»Komanda itd... Patrola, sestoječa iz partizanov teh in teh ima nalogo aretirati in pripeljati v lager belogardista tega in tega. Povelje velja do dneva tega in tega, te in te ure. Politkomisar Fric Novak.«

Lager – zadnja postaja pred Krimsko jamo

Ker mora vsak urejen lager imeti svoje morišče, ga je imel tudi krimski. Iz tabora drži do njega shojena, gladka steza, kakor v mestnem parku. Deset minut je daleč do tja, ako je človek na mestu, skoro ničesar ne opazi. Steza izgine čez parobek, za katerim leži nametano smrečje in posekano mlado drevje. Šele ko oko pozorneje išče, vidi po smrekah in jelkah naokoli na gosto luknje od krogel, po lubju so zmršeni ženski lasje, tu pa tam je rjava pega, ki bi ji na pogled ne prisodil, da je od človeške krvi.
Veter se poigrava z lasmi, kakor z drobno travo. Ko udari človeku v lice, se zave, da je tod neštetokrat
taborila smrt.

Kraj je neprijeten. Veter giblje vrhove smrek. Med otožni jesenski šum zdaj pa zdaj zateglo zavzdihne veja, ki se drgne ob drugo, kakor da se v drevju love nesrečne duše. Sonce sem ne seže in izpod vejevja za
parobkom vstaja ledeni hlad. Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Koliko jih je bilo? Zakaj so morale na to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega, deset, sto, kdo ve koliko sto?

Roke, ki odmetavajo veje iznad brezna, malce drhte. Smrt nedolžnih je blizu, nekje tam spodaj v temi, ki zdaj zareži v te mlade ljudi. Zdaj je videti, kam drži steza za parobkom: navzdol. In tudi potem je še steza, zglajena drča, ki so si jo mrtva, polmrtva in živa, od groze poblaznela telesa utrla to zimo med grmičjem in kamenjem, ki moli iz sten Krimske jame.

Brž je privezana vrv ob smreko, vso razpraskano po kroglah. Še druga vrv za varnost. Električno svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega ondi, koder je šlo dozdaj toliko mrtvih.

Koli? Ne, človeške noge!

Globoko je brezno, vedno gostejša je tema, vedno rezkejši hlad. Netopirji, zadnji spremljevalci tistih, ki leže spodaj prhutajo iz mraka.
Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih metrih je nekaj vejevja, skozi katero se je treba prebiti. Še tri metre, potem noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli. Sami koli, ko se hoče opreti ob nje, trhlo zahrestajo.

Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hrestalo, niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je, krog in krog. Same izsušene, krčevito stegnjene noge ljudi, ki so jih vrgli na glavo v brezno. Prizor, ki ga v Dantejevem peklu ni grozotnejšega. Same uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.

»Brezno rdeče svobode!« šine misel skozi razburjene možgane. Srce nehote utriplje nagleje. Uho nehote lovi, kdaj se bo iz te pošastne kostnice dvignil stokajoč, obtožujoč glas – eden za vse desetine in stotine teh, ki so jih vrgli v smrt, ne da bi bili mogli vsaj obraz obrniti v nebo. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje in silijo bliže, v prvo živo pričo te strahote.

Sedem metrov na debelo je trupel Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov
globoko, čez tri in dvajset metrov ni mogoče. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Prostora tu je v širino blizu štiri metre, v dolžino kakih sedem, koliko je trupel – naj računajo tisti, ki so govorili, da žrtve morajo biti in tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so Slovence pobijali.

Vsa trupla so gola, samo v spodnji obleki, ali še to ne. Luč zadene nekam v kot. Tam napol sloni, napol leži velikan, moški kakor Peter Klepec. Obraz mu je spačen, da ga ni mogoče spoznati.

Na nogah in rokah so napete izbokle mišice. Noge ima krčevito razklenjene ter s silo uprte predse, kot da se je še do zadnjega lomil groze, ki je rinila vanj od vseh strani. Kajti velikan je treščil na dno živ.
Ni mogoče, da bi bil padel tako, kakor zdaj sedi. Napol mrtev se je po padcu zavedel,
tipal okoli sebe, začel blazneti, ko je krog in krog čutil sama trupla, kosti in smrt. Bog ve kako se je privlekel do stene, se s šklepetajočimi zobmi naslonil obnjo, se v sili svojega zdravja in v zavesti, da je nedolžen, boril s smrtjo dan, dva, tri.
Tulil je noč in dan v grozi, dokler ga ni zlomilo. Kako je bilo ob njegovi mrtvaški pesmi tistim v taboru?
domoljub

#156 domoljub

2014-03-31 18:50

upam, da se zagrebete vsi v zemljo, tisti, ki podpirate internacionaliste, ki so nas SLOVENCWE pobijali. Šeenkrat, vsi podpisniki te peticije, SRAM VAS JE LAHKO!!

Gost

#157

2014-03-31 18:50

osebno sem si ogledal situacijo na kraju......sramota......pa kaj res v teh naših krajih ni nikogar, ki bi rekel za vedno NEHAJTE... kaj nas to briga zdaj...
Domoljub

#158

2014-03-31 18:57

Kardeljev patent Izrabljanje represalij.
Edvard Kardelj je v pismu Titu 2. avgusta 1941 razložil, kako je moč izrabiti okupatorjevo maščevanja in požiganja vasi. Pred terorjem beži prebivalstvo v hribe. Represalija je zato treba preprosto izzvati. »Pri nekaterih tovariših obstaja strah pred represalijami (ne v vodstvu), pred uničevanjem vasi in ljudi itd.,« se je pritoževal nad mehkužneži. Prakso in teorijo NOB je Kardelj obogatil z izkušnjami sicilske mafije. Njeno bistvo je v tem, da z lastnim ali tujim nasiljem prisili prebivalstvo, da se zateče po pomoč v njeno zaščito, to zaščito pa potem bogato plačuje.
- Aleksander Bajt, '" Bermanov dosje. '"

Marn je bil tedaj poveljnik enega partizanskih bataljonov in nam je zapustil dragocen vir za poznavanje življenja v pomladnih mesecih pred laško ofenzivo. Tedaj je dobil povelje, ki ga je dajalo glavno poveljstvo ustno pri vsakem obisku: '" Počistimo z vsem, kar ni z nami. Tudi če je samo en član družine proti nam, se mora brezpogojno likvidirati cela družina. Naše kazni morajo biti eksemplarične; samo tako si bomo med ustrahovanim ljudstvom zagotovili svoj obstoj.'" Nato opisuje morilsko prakso: '" Pri vseh umorih niso nikdar iskali dokazov in resnične krivde. Cilj, kot rečeno, je bil: ustrahovati ljudstvo. Čim so kakšnega osumljenca prijeli, so ga takoj ubili. In šele potem, ko je bil mrtev, so uprizorili proti njemu na mitingih najostudnejšo kampanjo. Mrtev se seveda ne more več braniti... Najprej ubij! - so dobili naročilo od poveljstva, potem pa - politično razjasni, zakaj si ga ubil... Toda laži, ki so jih na takih mitingih ubitemu hoteli naprtiti, so bile tako otipljive in gorostasne, da se je prav zaradi te ogabne politične kampanje ljudstvo na mnogih krajih odvračalo od partizanov.'" Skoraj vse žrtve, ki so padle spomladi 1942, so bile strahovito mučene pred smrtjo. Ovadbe so bile, da imajo '" zveze z Italijani '", da imajo orožje, da ustanavljajo '" belo gardo '" itd. itd. (posebno to zadnje je bilo glavni vzrok) in to tedaj, ko '" bele garde '" še bilo ni, tako da je mnogo neukih šefov terenskih odborov prihajalo s pritožbami na glavni odbor: Ljudje božji, saj vidite, da sami ustanavljamo belo gardo. Niso pač vedeli, da je v osnovnem pravilu komunistične '" znanstveno vodene '" revolucije obstoj '" bele garde '" nujen, sicer jo je treba ustanoviti, ker brez reakcije ni akcije. In s to pomladno ofenzivo se je resnično hotela ustvariti - ne pri okupatorju, temveč pri ljudstvu. To je priznanje partizanskega poveljnika bataljona, potem, ko se je s studom odvrnil od te družbe, kajti takole piše: '" Prav zato, da izsilijo iz žrtev priznanje, da ustanavljajo belo gardo, so jih pred smrtjo silovito mučili: privezali so jih na drevo, pekli na ognju, zbadali z noži, jim rezali ušesa, nosove, iztikali oči, rezali jermene s hrbta, vse desetkrat - ves dan. In potem, ko so ga pobili, so ga še krstili z imenom: Izdajalec ... Premnogo so jih pobili tudi zaradi tega, ker so bili globoko verni. Prišla je na politkomisarja tozadevna direktiva - pravi Marn - da je treba versko fanatične ljudi, pa člane Akcije takoj spraviti s poti, ker ti so zaradi svoje načelnosti najbolj nevarni njihovemu revolucionarnemu gibanju. Strast po umorih se je pri partizanih strašno razdivjala, da niti sproti niso mogli pobijati vseh, kolikor so jih v tistih mesecih pobrali. Dostikrat so jih vodili v štab cele kolone po 15 do 20 oseb. Mučili so te žrtve skoraj sami pobalini od 14 do 15 let; dostikrat se je zgodilo, da so se kar stepli, kdo bo mučil nedolžno žrtev.'"

Janez Marn - Črtomir Mrak je kasneje po prebegu od zločincev ( po dolomitskem fijasku krščanskih - socialistov ) začel eliminirati v glavnem terence, vosovce in podobne, krive za stotine smrti nedolžnih ljudi.

Gost

#159

2014-03-31 18:59

S takimi dejanji in neumnostmi se ljudi samo razdvaja, namesto da bi z povezovanjem delali enotnost.

Gost

#160

2014-03-31 19:08

Med drugo svetovno vojno so nemci ubili mojega starega očeta, zaradi domaćih izdajalcev.Njegova smrt je bila zelo kruta saj so vse moške obstrelili v noge in v skednju žive zažgali.

Gost

#161

2014-03-31 19:16

Resnica je samo ena, kdor se je družil z agresorjem, naj bi z njim šel in se več ne vračal v našo lepo deželo. Nobenih spomenikov, obiležij, ali kar koli drugega na naši zemlji ne, naj postavijo tam, za kogar so se borili- v Nemčiji
franja

#162 Re:

2014-03-31 19:18

#22: -

Ne mešajte NOB in kar se je dogajalo po vojni. Prisegli ste Hitlerju in VI ste se obrnili proti lastnemu narodu! To je šele sprevrženo dejanje! Priseči okupatorju in z njim skleniti pakt, a vas še sedaj ni sram?! To je vredno vse obsodbe!

RESNICAVASBOPOKOPALA

#163

2014-03-31 19:23

ROPARJI IN MORILCI

Kmalu potem, ko so odšle ven v gozdove prve komunistične edinice pod lažnim imenom \'\"Osvobodilne fronte\'\" (OF), so pričele po vsej deželi izvajati najstrašnejše nasilje z ropi in umori. V Ljubljani so pričeli z atentati in umori že jeseni l. l941.

Komunisti in njih zavezniki v Sloveniji so takoj ob pričetku svojega \'\"osvobodilnega gibanja\'\" sestavljali sezname oseb, ki so jih določili za moritev oziroma likvidacijo, kot so rekli. Na te likvidacijske liste so prišli predvsem člani jugoslovanske vojske v domovini oziroma Mihajlovičevi podporniki, duhovniki, ki so odločno nastopali proti komunistični ideologiji, člani Katoliške akcije in sploh zavedne vodilne osebnosti, o katerih so računali, da jih komunisti ne bodo mogli nikdar pridobiti za sodelovanje.

V komunističnem arhivu v Ljubljani so kasneje protikomunisti našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in sezname oseb, ki so bile določene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, to je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov dolotenih nekako 50.000 - reci in piši: petdeset tisoč - oseb za umoritev (\'\"likvidacijo\'\"). (Albert Svetina v svoji knjigi omenja nekako 40.000 žrtev)

V očtini Stari trg pri Rakeku so našli tak seznam oseb, ki so bile določene za pokolj: med okrog 4.500 prebivalci te občine je bilo zaznanih okrog 500 za likvidacijo in so jih nato komunisti nekako toliko res pobili.

Iz občine Cerklje pri Kranju imamo pričo, Grkmana Petra iz Spodnjega Brnika, ki je v pričetku sodeloval z Osvobodilno fronto, misleč, da je to res narodno-osvobodilno gibanje, kasneje pa se je od nje ločil, ko je spoznal njen pravi obraz. Ta priča je videla pri voditelju OF v Cerkljah Julčetu Lapajnetu seznam oseb iz cerkljanske občine, ki so bile določene za pokolj. Na tem seznamu so bili sam odlični in vodilni fantje iz katoliškega prosvetnega društva, vsi odločni nasprotniki nemškega okupatorja. Ti poboji bi se morali po naročilu Julija Lapajneta izvršiti že novembra 1941, pa jih je preprečil Grkman, ki je bil takrat še komandant oddelka Osvobodilne fronte.

Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umo- rili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drogih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistiEno revolucijo, nam popolnoma zanesljive priEe podajajo isco sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, dasi ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kaieca oba zapisnika v tej knjigi.

Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti nasilno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umorili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drugih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistično revolucijo, nam popolnoma zanesljive priče podajajo isto sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tisoč oseb, da si ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kažeta oba zapisnika v tej knjigi.

Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komunističnemu nasilju.

Gost

#164

2014-03-31 19:33

Sram me je

Gost

#165

2014-03-31 19:41

Kako se trudiš Domoljub, mimogrede, tega imena ne zaslužiš, da potvarjaš zgodovinsko dokazano resnico. Lahko se še ne vem kako repenčiš, dejstva so znana, ti pa se odseli v Argentino, ker se ti tukaj godijo "strašne krivice". Sprašujem se, kako je lahko nekdo tako zaplankan? Konec koncev pa nehaj s svojimi prepričevanji in obračunavanji z vsemi nami, ki ne nosimo nobene krivde, saj smo povojni otroci, ponosni na svoje starše in stare starše, ki so nam omogočili življenje na svoji zemlji. Pri vsej zadevi tukaj pa gre samo za to, da preprečimo postavitev spomenika belogardistom, morilcem bratov po rodu. Če si pa ti za tako obeležje, pa si spomenik beli gardi postavi pri sebi doma in ga ne rini v Grahovo.

Gost

#166

2014-03-31 19:58

Upam, da bo resnica res pokopala izdajalce slovenskega naroda, to je kolaboracioniste fašistov in nacistov. Nehaj že pisat romane namesto komentarjev. A misliš, da si poklican za to, da prepričaš svetovno javnost v drugačno "resnico"? Blagor tebi, ki si tako pameten, da vse najbolje veš! Škoda, da s svojimi podatki ne napišeš svetovne uspešnice, saj po tvoje cel svet živi v zmoti! Še sreča, da te imamo, da nam odpiraš oči, ko nam v obraz lažeš o stvareh, ki jih nisi videl niti doživel, ampak ustvaril v svoji bolni glavi.

Gost

#167

2014-03-31 20:02

Vse ima svoje meje.

Gost

#168

2014-03-31 20:16

Kaj,če tudi Cerkmičanom ni poznano kdo je zmagal v 2.svet.vojni,isto tako kot v Rovtah (Logatec) Kaj,če nimajo zgodovine v OŠ ALI PA IMAJO ZANIČ UČITELJE.

Gost

#169

2014-03-31 20:34

Res ima vse svoje meje, le neumnost nekaterih je nima!

Gost

#170 Re: domoljub

2014-03-31 20:38

#156: domoljub - domoljub

SRAM JE LAHKO TEBE DOMOLJUB JAZ SE NE SKRIVAM ZA NOBENIM  DOMOLJUBOM A SEM TISOČKAR VEČJI DOMOLJUB KOT SI TI RES TE JE LAHKO SRAM


Gost

#171

2014-03-31 21:16

Ni spodobno, lokacija in velikost ohranjata razdor. Mogoće bodo nekoč spoznali, da je dovolj obeležje z napisom: Vsem žrtvam vojn!

Gost

#172

2014-03-31 21:51

komentar ni potreben

Gost

#173

2014-03-31 22:18

zela mi je jedna da fasista vise nema

Gost

#174

2014-03-31 22:36

Želja mi je samo jedna da fašista i domaćih izdajica više nema. ..u
Milanka

#175

2014-04-01 02:30

Ne rabim vzdevka, kaj se bom skrivala, saj so se predniki morali pred fašisti.......okupatorji...naj vedo, da ne takratnih ne njihovih sedanjih samooklicanih osamosvojiteljev ne priznavam.........jim ne dam veljave.