Peticija za znižanje plače parlamentarcev na minimalno plačo

Vse življenje sem trdo delala: najprej za svojo izobrazbo, brez pomoči države; nisem šla na maturantski ples, da sem imela denar za vožnjo z vlakom v Anglijo, kjer sem delala eno leto in ob tem hodila v šolo - priprava na univerzitetni študij.

Vsa službena leta sem delala strokovno in odgovorno več kot je bilo "predpisano". Plače so bile vedno nizke, saj smo gradili socializem, vse dodatno delo je bilo brezplačno. Ni mi/nam bilo težko, saj je tako delala večina in smo se medsebojno spoštovali (naša generacija je še danes zelo aktivna in se medsebojno podpiramo in spoštujemose). Razmerje med mojo plačo in ravnateljem/direktorjem je bila 1:2/3, šele pozneje se je to razmerje začelo večati in doseglo po letu 1990 nerazumne mere!

Vse voljene javne funkcije(poslanci, načelniki oddelkov na občinah ipd) so bile častne t.j. neplačane. Ni bilo nobenih službenih avtomobilov ipd. ugodnosti. Moj oče je bil z dekretom prestavljen v Beograd, neposredno podrejen Kidriču, skupaj s par sodelavci zadolžen za celotno tekstilno industrijo Jugoslavije - brez stanovanja za družino, ki je ostala v Sloveniji. Moja mama je kot učiteljica po vojni učila v 3 šolah- na treh stopnjah, ker je imel avišjo izobrazbo. - Za ENO plačo! Moj oče (danes bi bil to državni sekretar) je stanoval kot podnajemnik, potoval službeno z enega konca Jugoslavije na drugi konec z vlakom, v Sloveniji ni bil upravičen do gostinske prehrane, ker ni imel živilske karte za Slovenijo, moral je kot vsi drugi na udarniško delo za obnovo glavnih beograjskih ulic in biti pripravljen na sestanek s tov. Kidričem tudi sredi noči. Ni se pritoževal, le ves čas je prosil za premestitev v Slovenijo, da se ne bi preveč oddtujil od družine. Pristal je na veliko nižje delovno mesto, najprej v Mariboru, nato v Celju in šele potem, ko so bili odpravljeni dekreti, se je lahko vrnil v isti kraj, kjer smo živele me tri.

Takšnih zgodb je ogromno, le novodobni oblastniki prikazujejo čas pred 1990 kot čas, ko so imeli "komunisti" neslutene privilegije in so si nagrabili bogastvo (Kakšno? Kje je sedaj?). Resnica je ravno obratna. In sedaj bi mi ti oblastniki radi zmanjšali pokojnino, ki je že itak sramotno nizka. Veliko mojih starejših sodelavk učiteljic, profesoric, ki jih izredno cenim, si s svojo pokojnino ne more plačati enoposteljne sobe v Domu starejših - brez nege! Tudi jaz si je ne bi mogla.Vsi moramo pomagati svojim otrokom in vnukom, da preživijo. - Istočasno je že veliko zdravil, katera nam predpisujejo zdravniki, treba plačati!

Poznam kar nekaj poslancev in drugih novodobnih bogatašev, ki so čez noč obogateli in poskrbeli ne le zase, ampak za to, da njihovm otrokom in vnukom ni treba "delati za ljubi kruhek" ampak le za še boljše, še večje dohodke,predvsem pa za vpliv in oblast,  čeprav bi lahko živeli v brezdelju na račun nepremičnin, bančnih vlog, delnic ipd. Vsaj svoje službebi lahko prepustili tisitm, ki jih potrebujejo za preživetje in imajo vso potrebno izobrazbo. Da bi visoko delovni, izobraženi mladi ljudje lahko ostali doma, v domovini, ki jo bolj ljubijo kot vsi ti, ki nam vsak dan v medijih pridigajo o državljanskih dolžnostih! Naj vrnejo, kar jim ne pripada in začnejo delati in se prebijati iz meseca v mesec kot vsi ostali državljani. In naj podrejo visoke ograje okrog svojih hiš, odstranijo varnostne kamere, protivlomne alarme, odprejo zaprte poti in ceste za prost promet - predvsem pa naj podrejo debele pregrade v sebi, ki jim preprečujejo videti nas,normalne državljane in občutiti vsaj malo empatije! Naj se nas ne bojijo in naj nam ne zavidajo, ker se še znamo veseliti preprostih stvari.