PROTI OMEJEVANJU ZAKONITEGA SPLAVA V ŠPANIJI

Obstaja pa tudi širši razlog. Gunnar Heinsohn in Otto Steiger (nemška ekonomista iz osemdesetih) v svoji knjigi Uničenje modrih žensk podajata razlago za zatrtje spolnosti. V svoji knjigi obravnavata resnične razloge za preganjanje čarovnic od zgodnjega novega veka dalje – odkrivata, da so bile umorjene čarovnice tako imenovane modre ženske, zdravilke in babice, ki so bile osrednja osebnost vaškega življenja in so skrbele za zdravje in duševno blagostanje vaščanov. Del njihovega znanja je bilo nadzorovanje rojstev – veščina zaščite pred zanositvijo in splava, v skrajnem primeru pa tudi uboja otroka, ki je v tistem času prav tako veljal za del nadzorovanja populacije, kot je še v času angleške okupacije v Indiji, dokler niso Angleži infanticida odpravili.

V času Modrih žensk, ki ima veliko potez antičnega matriarhata – veliko bolj se je namreč spoštovalo vse Žensko – so imeli ljudje malo otrok, povprečno 2 in le-te so skrbno načrtovali (otroci so bili zaželjeni in načrtovani). Otroke so imeli le, če so jih lahko tudi materialno in v drugih pogledih preskrbeli. Merilo za ustvarjanje družine je bila torej odgovornost do svetosti življenja otrok.

Ob razpadu starega gospodarstva, ki je temeljilo na malih, samozadostnih družinskih gospodarstvih, in pojavu fevdalizma, pa so oblasti odkrile, da je ljudi premalo, da bi lahko delali na njihovih veleposestvih (da njim ne bi bilo treba) ter plačevali dovolj velike davke, da bi bilo njim ugodno. V razmišljanjih, kako prebivalstvo povečati, so se odločili, da bodo to storili z izkoreninjenjem zaščite proti nosečnosti ter na splošno sistema nadzorovanja rojstev. Tako so začele goreti modre ženske, nosilke modrosti o odgovornosti in ravnovesju.