Ustavimo fracking v Sloveniji!

   Sredi marca je organizacija Združenih narodov, zadolžena za pogajanja o ukrepih proti podnebnim spremembam (UNFCCC), podprla pozive nevladnih organizacij in okoljevarstvenikov k deinvestiranju iz vseh podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo fosilnih goriv: premoga, nafte ali zemeljskega plina. »Doba, ko je veljalo, kuri, kar hočeš, kadar hočeš, se ne more nadaljevati,« so razložili svojo odločitev. Pozivu k umiku investicij iz fosilne industrije in k podpori virov obnovljive energije se je pridružil šef ZN, Ban Ki Moon.

• Igor Kulčar: To je tak škandal kot slovenska bančna luknja.
• Tibor Hebar, župan Lendave: Koncesnina je nizka, občina si z njo ne more veliko pomagati.
• Beverley Landricombe: Na šoli smo se odločili, da napišemo odprto pismo. Odgovor smo prejeli le od enega, morda dveh županov.
• Melita Toth: Na konkretna vprašanja nikoli nismo dobili jasnih odgovorov.

Dan kasneje se je kampanji za deinvestiranje iz fosilnih goriv (Pustimo fosilna goriva v tleh) aktivno pridružil tudi britanski časopis Guardian. V Sloveniji pa kot bi živeli na drugem planetu: brezglavo in brez jasne orientacije stopicljamo vse globlje v močvirje fosilnih energetskih virov.

Država, po slaboumni izgradnji TEŠ6, sedaj pasivno podpira frakturiranje (fracking) v Prekmurju. V naši južni sosedi pa razmišljajo o preoblikovanju jadranske obale v naftni bazen.

Petišovsko polje se razpre proti meji s Hrvaško takoj za mestom Lendava. Cesta se vije ob robu, na levi strani so ob cesti nanizane hiše, ki se združijo v zaselke. Na desni makadamska cesta zavije med polja. Nagnjena tabla oznanja, da prostor uporablja Ascent. Na koncu makadama za zapornico se za oranžno plastično ograjo pokaže velika rdeča kletka. Visoka za tri ljudi stoji nad velikim zelenim ventilom, ki gleda iz tal. Iz visoke, suhe trave ob plastični ograji se splaši srna in se požene čez sosednja polja. Na drugi strani vrtine je za kupi zemlje odlagalni bazen odpadne vode. Nanj pokaže Melita Toth. Njena hiša stoji slab kilometer stran, ob glavni cesti. »Tu so jeseni leta 2010 začeli s frakturiranjem, da bi preverili, koliko zemeljskega plina lahko izčrpajo,« se spomni. Čez noč je na poljih zrasel visok stolp, hrup zaradi vrtanja je ljudi budil tudi ponoči, smrdelo je, v zraku je bil fin prah, območje pa so osvetljevali močni reflektorji. Poizvedovanja so najprej prinesla bled odgovor, da gre samo za vzdrževalna dela. Tudi prijava inšpekciji zaradi hrupa razen neuspešnega poskusa s protihrupno ograjo ni prinesla ničesar, odkima arhitektka in umetnica. Na sprehodih s psom, pravi, je v tistem času opazila nadpovprečno veliko mrtvih ptic.

»Lahko, da so pile vodo v nezaščitenih bazenih z odpadno vodo,« razloži Mihael Kasaš v kulturnem domu v Lendavi. Njegova kmetija, na kateri se ukvarja tudi z ekološko pridelavo, je od vrtine oddaljena dobre tri kilometre. Ljudje so se začeli povezovati in zastavljati vprašanja, kaj se dogaja. Madžarska skupnost je organizirala obisk geologa iz Budimpešte, ki je razložil, kaj je frakturiranje. Oblikovala se je Civilna iniciativa Ustavimo fracking v Prekmurju.

Dve vrtini, ki sta bili frakturirani in sta pokazali presenetljivo obetavne količine nekonvencionalnega plina, sta od tedaj v mirovanju, lani pa je bila vložena zahteva za dovoljenje, da se nadgradi plinsko postajo v Petišovcih, prek katere naj bi šel izčrpani plin.

»Tedaj so nam rekli, naj pripravimo seznam vprašanj,« pripoveduje Melita Toth. A na konkretna vprašanja, kaj so naredili z odpadno vodo in katere kemikalije so primešali vodi, ki so jo črpali v zemljo, niso nikoli dobili jasnih in konkretnih odgovorov. »Ljudi je bilo strah, mnogi niso vedeli, kaj je frakturiranje,« opisuje situacijo pred leti. »Danes je drugače. Ljudem je dovolj kapitalističnega izkoriščanja, mnogi so bolje obveščeni in prepoznajo kontradiktornosti v izjavah pristojnih.«

Frakturiranje ali hidravlično drobljenje je metoda za pridobivanje nekonvencionalnih fosilnih goriv, pri čemer je nekonvencionalnost le v tem, da gre za nafto in zemeljski plin, ki ju še pred desetletji energetska podjetja niso znala iztisniti iz zemlje. S frakturiranjem so začeli v Ameriki in metodo stalno nadgrajujejo. Raziskave o njegovih posledicah govorijo o možnosti potresnih sunkov med frakturiranjem ali kasneje, ko se kamenine sesedajo, o nevarnosti onesnaženja podtalnice, o uhajanju plina v ozračje, o povečani obolelosti lokalnega prebivalstva in povečani prometni obremenjenosti okolja. V globinah in znotraj plasti kamenin, ki so prej ostajale nedotaknjene, se s črpanjem vodne mešanice v zemljo pod visokim tlakom te kamenine razbija in išče »žepe« plina, ki se ga sprosti in nato skozi vrtino pride na zemeljsko površje.

Slovensko Prekmurje je na severozahodnem robu panonsko-transilvanskega bazena. Kamenine, ki se jih razbija, so peščenjaki, podobno kot na severovzhodu Nizozemske, kjer je bilo leta 1959 odkrito groningensko plinsko polje, največje v Evropi. Babette Ubink van der Spek že desetletja opazuje, kako frakturiranje po tihem uničuje okolico in ima škodljive posledice na okolje, prebivalce in ptice. »In to poleg potresnih sunkov, ki so odvisni od geoloških značilnosti območja, in problema z odpadno vodo. Proti temu se poskušamo boriti, čeprav evropska zakonodaja ni primerna in omogoča, da se frakturiranje nadaljuje navkljub uradno razglašenemu moratoriju na Nizozemskem,« je za Objektiv razložila slikarka, ki je med študijem nekaj časa živela v ameriški zvezni državi Novi Mehiki, kjer se je prvič soočila s posledicami, ki jih je frakturiranje pustilo na okolju in za tam živeče ljudi.

Vezanje jezikov in lomljenje izrazov

Evropska priporočila, ki so bila sprejeta januarja lani, uvajajo definicijo frakturiranja. O njej na specializiranem blogu Desmog ugotavljajo, da je jasno politična, da odslikava interese fosilne industrije in nima zveze z znanostjo. EU govori o hidravličnem drobljenju velikega obsega, ki zahteva, da se v zemljo enkratno vbrizga vsaj 1000 kubičnih metrov vodne mešanice ali da je med celotnim frakturiranjem vbrizgane vodne mešanice več kot 10 tisoč kubičnih metrov. A Britanska Royal Society definira frakturiranje širše in splošno kot »metodo, ki poveča pritok nafte ali plina iz kamenine s tem, da se vbrizga tekočina pod visokim tlakom v vrtino, kar povzroči, da se razpoke odprejo in poveča prepustnost«. Očitki zaradi potratne porabe vode, ki je del ostane pod zemljo, le del pa je izčrpan, pa trenutno tudi poganjajo raziskave, kako med frakturiranjem čim bolj zmanjšati količine vode.

Slovenija je julija lani sprejela uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Uredba, ki postavlja tudi nove pogoje za prihodnja črpanja ali raziskovanja plinskih rezerv, evropske pogoje nekoliko zaostri, saj postavlja mejo v celotnem postopku lomljenja že na 7500 kubičnih metrov vbrizgane vode na vrtino. V teh primerih ali takrat, ko količina izčrpanega plina preseže pol milijona kubičnih metrov dnevno, je nujno pridobiti predhodno presojo Agencije za okolje. V vseh drugih primerih je presoja potrebna le, če se v predhodnem postopku ugotovi, da bi črpanje lahko imelo pomembne vplive na okolje.

Na ministrstvu za infrastrukturo so razložili, da četudi se je za hidravlično drobljenje zahtevalo izdajo tehničnega soglasja, do tega na Petišovskem polju nikoli ni prišlo. Na naša nadaljnja poizvedovanja, kaj se je torej dogajalo na vrtinah Pg10 in Pg11A, za kateri investitor in koncesionar pravita, da sta bili frakturirani, nismo dobili odgovora. Slovenski organi pa EU pojasnjujejo, da je bilo pri petišovskih vrtinah za namene raziskovanja plinskih rezerv uporabljenih 656 oziroma 674 kubičnih metrov vode, da so nadaljnje aktivnosti na vrtinah v mirovanju in da gre torej v Sloveniji za hidravlično frakturiranje, ki ne spada pod evropska priporočila. Z rudarske inšpekcije so pojasnili, da so leta 2010 uvedli inšpekcijski nadzor po prejemu prijave o začetku del, ugotovili, da se vrtini izdeluje na podlagi potrjenega rudarskega projekta, kar je pomenilo, da se je »izvedla hidravlična stimulacija oziroma mehansko lomljenje kamenin«.

Ljudje proti kapitalu in lobijem

A le manjši obseg metode, ki sama po sebi prinaša tveganja, tveganj še ne izključi. Dr. Luka Omladič, asistent na ljubljanski filozofski fakulteti in okoljski aktivist, spremlja dogajanje v Petišovcih od samega začetka: »Dejstvo je, da gre v Petišovcih za črpanje plina, ki ga po starih, konvencionalnih metodah ni bilo mogoče izkoristiti. Nova tehnologija to omogoča, a prinaša tudi nova okoljska tveganja, ki jih je treba upoštevati.« Prepričan je, da se tokrat vzorno prepletata dve jasni nujnosti: boj proti podnebnim spremembam, ki zahteva dekarbonizacijo, torej čimprejšnji prehod od fosilnih goriv k obnovljivim virom in večjo energetsko učinkovitost, ter boj za ohranitev kakovostnega naravnega okolja za življenja ljudi v tem trenutku. »Jasno bi moralo biti, da je, če pride do konflikta med svobodno gospodarsko pobudo in demokratično pravico ljudi, da odločajo, v kakšnem okolju bodo živeli, treba dati prednost pravici prebivalcev.« Opozarja, da je dekarbonizacija tudi v mainstream ekonomskih analizah danes prepoznana kot bistveni dejavnik prihodnjega gospodarskega razvoja in uspeha. 

Opozori na novi zakon v rudarstvu, ki vključuje prepoved raziskovanja in črpanja nafte in plina v slovenskem delu Jadranskega morja. »Zakaj na eni strani ta prepoved, na drugi strani pa se zdi politiki neproblematično širjenje črpanja plina v Prekmurju?« Prepričan je, da je treba govoriti tudi o okoljski pravičnosti. »Lendavska regija je gospodarsko šibka, brezposelnost je visoka, odrinjena je od centra in ni dobro zastopana. Ve se, da je na takih območjih veliko lažje uspeti z idejami okoljsko škodljivih projektov.«

Frakturiranje se je vedno zdelo daleč, na drugi strani Atlantika ali vsaj na drugi strani Rokavskega preliva. A kar naenkrat je pred domačimi vrati. V Domžalah je dolgoletni okoljski aktivist in naravovarstvenik Anton Komatpoudaril pomen solidarnosti. »Pomemben nauk te zgodbe za vse nas je, da se lahko karkoli zgodi komurkoli kjerkoli v Sloveniji. V prvi vrsti gre za način. Če se danes okoli Petišovcev dogajajo stvari brez sodelovanja javnosti, če se širijo napačne ali zavajajoče in nepopolne informacije, se nam lahko zelo podobno zgodi kjerkoli v Sloveniji. To smo videli v Trbovljah v primeru Lafargea, v Celju glede Cinkarne, pri TEŠ6.« Prepričan je, da je v teh trenutkih najpomembnejše sodelovanje in povezovanje ne le znotraj države, ampak tudi preko nacionalnih mej. Teh okoljske posledice uporabe fosilnih goriv tako in tako ne upoštevajo. »Sodelovanje in upoštevanje dolgoročnih interesov ljudi, ne pa kratkoročnih interesov profita niti podrejanje vsega, vključno z okoljem, kapitalu, je naša najpomembnejša naloga.«

Vojko Bernard vodi jeseniški mednarodni okoljski center Alpe Adria Green. V primeru Petišovcev so si izborili mesto stranskega udeleženca v trenutnem postopku izdaje okoljevarstvenega

dovoljenja. Gre za vlogo iz lanskega junija za dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega – za nadgrajeno petišovsko plinsko postajo oziroma rafinerijo plina, v kateri bo potekal tehnološki postopek čiščenja surovega zemeljskega plina in bazna separacija nafte. »Dolgotrajen, vztrajen boj nam je zdaj že v krvi,« opisuje sodelovanje med okoljevarstveniki na skrajnih severnih koncih države in njihovo izkušnjo v boju proti plinskim terminalom v Žavljah. »Najprej nas je bilo pet, na koncu je z nami protestirala celotna regija. Vemo, da bo prihajalo do poskusov zavajanja tako javnosti, države kot občine in da bodo pritiski na odločevalce in pristojne institucije vse močnejši. Nenazadnje gre za močno industrijo in močan finančni lobi.«

Položaj stranskega udeleženca v postopku pred ARSO je uspelo pridobiti tudi Slovenskemu E-forumu. Njegov predsednik Gorazd Marinčekopozarja, da je ena od vrtin izvrtana na kmetijskem zemljišču, ki ga je država predala v najem Skladu kmetijskih zemljišč Lendava. »Nemogoče je, da je bilo to zemljišče namenjeno črpanju plina, če gre za kmetijsko zemljišče,« ogorčeno razlaga, da ni jasno, ali bi vrtina tam sploh smela biti. Prepričan je, da zakonodaja ne ureja primerno garancij in odgovornosti, če bi prišlo do nesreče, niti kako ravnati z odpadnimi vodami. Opozarja, da se tudi obstoječa zakonodaja namenoma bere tako, da se jo obide. »Gre za še en primer tega, kako nam ugrabljajo državo.«

Pozabljena lokalna skupnost

Kako se je zgodilo, da je širša regija v tako kratkem času postala območje za energetsko izkoriščanje? Zgodbe o prekletstvu naravnih virov, nafte, dragocenih kamnin ali plina se je povezovalo s šibkimi državami svetovne periferije. Sedaj je to realnost celotnega balkanskega prostora. Tak razvoj dogodkov Tomislava Tkalca, vodjo programa Energija pri društvu Fokus, ne preseneča. »Plinsko in naftno izkoriščanje, ideje in usmeritve vodilnih politikov in odločevalcev po celotnem Balkanu in tudi pri nas, da bi postali izvozniki velikih količin električne energije, niso nič novega. To je zgodba o uspehu, ki jim jo industrija uspe prodati, a to je politično razmišljanje na ravni nerazvitih držav.« Konflikt z Rusijo je naredil le še bolj očitno shizofreno razcepljenost načelne zavezanosti in praznega govora o trajnostnem razvoju na eni strani ter konkretnih ravnanj držav na drugi. »Argument, da frakturiranje v Sloveniji ne more biti nevarno, ker naj bi šlo za manjše polje in manjši obseg, ne zdrži. Vplivi bodo morda manjši, a bodo. Ob tem je na mestu vprašanje, ali je smiselno imeti domačo proizvodnjo, če bo šlo tri četrtine dobička v tujino? Tveganja, ki jih to prinaša, pa bodo nosili le ljudje v Lendavi in tamkajšnje okolje,« opozarja Tomislav Tkalec.

Angleški investitor v projekt, Ascent Resources, katerega podružnicaAscent Slovenia Limited ima sedež na britanskih Deviških otokih, pisarno pa tudi v Lendavi, je že poročal, da je med poskusnim vrtanjem v vrtini ostal del vrtalne cevi. Z rudarske inšpekcije so sporočili, da so bili o tem obveščeni, dobili poročilo in da se je »k reševanju situacije pristopilo z običajnimi postopki«.

»Vse tehnologije na področju rabe energije so plod političnih odločitev in subvencij. To velja za jedrsko energijo, za premog in enako bo z obnovljivimi viri energije – če se jih ne bo podprlo, jih ne bo,« opozarja Tomislav Tkalec na nerazumno usmerjanje v zemeljski plin v regiji, kjer bi lahko in deloma že koristijo geotermalno energijo, ki je trajnostna in okolju ter podnebju prijaznejša.

Ascent Resources je upravičen do 75 odstotkov prihodkov iz črpanja plina na Petišovskem polju. Ostala četrtina bo namenjena Geoenergu, podjetju, katerega lastnika sta v enakih deležih Petrol in Nafta Lendava.Država in občina si od podeljene koncesije razdelita fiksni znesek in nato še dodatek glede na izčrpano količino plina in nafte. Z ministrstva za infrastrukturo so nam sporočili, da je Geoenergo leta 2011 plačal 37.551 evrov koncesnine, leto kasneje 53.458 evrov in predlani 57.327 evrov. Polovica vsakega od teh zneskov je šla občini Lendava, kjer pa mag.Tibor Hebar, predsednik občinske uprave, pravi, da je koncesnina zelo nizka in da si občina s temi zneski ne more kaj dosti pomagati. Tudi če bi se izpolnile napovedi investitorja, ki projekt ocenjuje na vrednost okoli 4 milijarde evrov, bi koncesnina po nekaterih izračunih znašala manj kot 300.000 evrov.

V sejni sobi občine je razstavljena maketa novega razglednega stolpa, ki se ga gradi in bo imel razgled v vse tri sosednje države ter naj bi okrepil turistično ponudbo občine. Tibor Hebar razlaga, da je trenutno 600 objektov v občini, ki se ogrevajo s termalno energijo iz ene vrtine. Po nekaterih izračunih, ki niti ne upoštevajo okoljskih in družbenih stroškov, naj bi bila geotermalna energija celo cenejša od zemeljskega plina, a bi bile za razširitev omrežja in zmogljivosti potrebne nadaljnje investicije. »Občina se želi razvijati predvsem v smer turizma in ekološkega kmetijstva. 

A potrebujemo tudi vsaj nekaj industrije, ki pa ne sme onesnaževati okolja. Razvijati želimo družinske, ekološke kmetije, turizem in obrtništvo,« opisuje razvojne prioritete. Prizna, da lokalna skupnost od potencialnega črpanja plina nima in ne bo imela veliko. A hkrati trdi, da veliko ne morejo narediti. »Država je koncesijo podelila do leta 2022. Občina pa ne more sprejeti ureditve, ki bi bila strožja od državne.« Zatrjuje, da jih ni strah tožbe, če bi se odločili, da sami sprejmejo moratorij na črpanje plina, kot je na zadnji občinski seji predlagala lokalna civilna iniciativa proti frackingu. »Vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi občina uveljavila pravnoformalno strožjo ureditev od državne. Kdo bi nosil odgovornost za škodo, ki bi bila s tem povzročena? Tudi zaradi teh vprašanj smo na zadnji seji občinskega sveta sklenili, da zaprosimo za pravno mnenje o posledicah morebitnih občinskih sklepov, ki bi želeli zaustaviti koriščenje plina.«

Med plinsko luknjo in boljšim življenjem

Igor Kulčar stoji med plinsko postajo in obvoznico. Blizu plinske postaje, o nadgradnji katere trenutno teče postopek pred ARSO, je še druga vrtina, na kateri se je izvajalo frakturiranje. Učitelja na osnovni šoli podobno kot druge sogovornike skrbi sedež investitorja v davčni oazi – kdo bi odgovarjal v primeru nesreče? Tudi s Finančne uprave Slovenije so nam potrdili, da med Slovenijo in Deviškimi otoki ne obstaja noben sporazum o izmenjavi podatkov niti ni sporazuma na podlagi mednarodne pogodbe o izogibu dvojnega obdavčevanja dohodka.

Napovedi investitorja Ascent Slovenia Limited govorijo o količini plina za desetletno slovensko potrošnjo plina ali desetino letne porabe. »Dejansko gre tu za količino denarja in škandal, ki sta primerljiva s slovensko bančno luknjo,« zmaje z glavo Igor Kulčar. »A kot da tega nihče noče opaziti in ukrepati.«

»Veste, sem smo se preselili, da bi otrokoma zagotovili zdravo okolje za odraščanje in kakovostno življenje,« razloži Beverley Landricombe, ki se je z družino v Lendavo preselila iz Anglije. Že šest let uči angleščino na ljutomerski gimnaziji. Za frakturiranje v Prekmurju je izvedela po naključju, ko ji je na srečanju angleških priseljencev v Slovenijo angleški ambasador omenil, da bo v Prekmurju prav angleško podjetje sodelovalo pri frakturiranju. »Tedaj nisem vedela veliko o tem, vedela pa sem, da tisoči po svetu tem postopkom nasprotujejo,« se spominja mati dveh otrok. Po pregledu virov jo je postalo groza. Še bolj zoprno se je počutila, ko je opazila, da redko kdo v njeni okolici sploh ve, da se frakturiranje dogaja v Lendavi in kaj to pomeni. »Na šoli smo se odločili, da to tematiko v okviru ur angleščine predstavimo tudi učencem, in pred poletjem 2012, ko imamo vsakoletni kulturni maraton, smo se s sodelavci in dijaki odločili, da skupaj napišemo odprto pismo in ga pošljemo desetim ali enajstim županom in tedanjemu evropskemu komisarju za okolje Janezu Potočniku,« se spominja Beverley Landricombe. »Odgovor smo dobili od župana Ljutomera in morda še od enega župana. Nič več. To je bilo precejšnje razočaranje.« Vesela je bila, da se je spontanega protestnega shoda proti frakturiranju v Petišovcih pred slabim mesecem udeležilo več deset ljudi. »Strah me je, da ljudje tu pogostokrat slepo zaupajo oblastem. Hkrati obstaja zgodovina Nafte Lendava in občutek, da se to tako in tako dogaja že desetletja. A vendar so postopki sedaj drugačni in hkrati vemo več o škodljivosti in nevarnostih.«

Gledališki režiser in igralec Rajko Stupar pravi, da prav netransparentnost postopkov in zavajanja krepijo skrbi. »Poleg tega vidimo, da odgovorni ne ravnajo s primerno skrbnostjo. Državni aparat, ki bi moral skrbeti in delati za ljudi, za naravo, za nas, prebivalce, v resnici deluje popolnoma mimo interesov ljudi,« opozarja kulturnik, ki mimogrede poseže po citatih največjih slovenskih pesnikov, da še dodatno poudari svojo misel. Spoštovanje kulture, ljudi in narave so zanj eno.

Na dan Zemlje, 22. aprila, se bodo v Petišovcih ponovno zbrali vsi, ki v tem prepoznajo tudi svoj boj. V vse glasnejši zahtevi, da je fosilna goriva treba pustiti pod zemljo, vidijo edino sprejemljivo prihodnost.

Več o frakturiranju v rubriki Objektivno, stran 24

Mešanica za frakturiranje

Geoenergo je pri Geološkem zavodu Slovenije naročil okoljsko oceno glede hidravličnega lomljenja na Murski depresiji, ki pa ni javno prosto dostopna. Vanjo naj bi bili po besedah dr. Miloša Markiča z Geološkega zavoda vključeni tudi opisni varnostni listi kemikalij, ki se jih uporablja v vodni mešanici pri frakturiranju. Ko smo za te liste zaprosili Geoenergo, so nam sporočili, da so vodi dodane drobne granule peska ali keramike, emulgatorji, ki vzdržujejo ustrezno porazdelitev delcev v vodi, snovi za spremembo površinske napetosti, ki vplivajo na omočljivost, sol, ki poveča specifično težo vode in s tem gravitacijsko silo, ter snovi za zaščito opreme. Ti dodatki naj bi skupaj predstavljali 0,49 odstotka vodne mešanice.

Frakturiranje v parlamentu

Poslanec madžarske skupnosti László Göncz pravi, da je v preteklih letih in tudi letos postavil o frakturiranju v Petišovcih že vsaj štiri poslanska vprašanja. Meni, da bi bilo treba možnost predvidenega črpanja plina temeljito preučiti, predvsem z vidika morebitnih negativnih vplivov na okolje in prebivalstvo v specifičnih prekmurskih okoliščinah. Pri tem poziva k strokovnosti in dodaja, da bi bilo treba uradnim slovenskim strokovnim službam zaupati. Poudarja pa, da bi črpanje plina imelo »velik prispevek h gospodarskemu okrevanju sicer ekonomsko-socialno izredno podhranjene regije«.

Prav gospodarski pomen poudarja tudi poslanec iz lendavske regijeFranci Laj (SMC). Doda, da bi nova vlaganja v industrijo lahko dejansko povečala varnost okolja, saj gre za nove in posodobljene tehnologije. Obljublja, da bo sprožil vprašanje spremembe ureditve koncesnine, saj je ta sedaj prenizka – a priznava, da pogojev sedanje koncesije do leta 2022, ko ta poteče, ne bo mogoče spreminjati.

Franc Trček (ZL), čigar pobuda za plenarno razpravo o frakturiranju je bila v začetku marca zavrnjena, zagotavlja, da bo še naprej uporabljal »vse legalne in legitimne obstoječe parlamentarne in izvenparlamentarne možnosti za preprečitev frakturiranja«. 

Kot pomembno izpostavlja čezmejno povezovanje prebivalcev in širjenje vedenja o frakturiranju v Petišovcih tudi v Avstriji in na Hrvaškem. 

»Ker obstajajo geološke raziskave in vedenje o izkoriščanju geotermalnega potenciala v Murski depresiji in je geotermalna energija med najbolj čistimi, obnovljivimi ter učinkovitimi viri energije, bi predlagal, da se koncesionar namesto frakturiranja usmeri v pridobivanje geotermalne energije, ki bo lahko ponudila tako nova delovna mesta kot tudi cenejšo energetsko samooskrbo regije.«