PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

Nesporna dejstva dokazujejo, kaj so nacisti imeli za bregom kot končni cilj in vsakdo, ki je z njimi sodeloval je to počel zavestno ali pa je bil tepec, da tega ni uvidel.

komunajzi, v maniri ruske boljševistične revolucije ste z nasilnimi umori in strahom prislili Slovence, da so se obranili pred vašimi zločinskimi početji. Te ste imenovali "bela garda", ki jo v Sloveniji sploh nikoli ni bilo, ampak t.i. bela garda označuje cesarjeve ruske vojake, ki so nosili bele uniforme in so se v ruski boljševiški revoluciji uprli boljševikom - komunistom. Še en primer ukrivljanja propagande, katero so pa primitivni Slovenci vzeli za svojo! Pri nas bele garde sploh ni bilo, saj ni bila mogoča, le komunisti so tiste Slovence, ki so se jim uprli tako imenovali! Propaganda! Vi pa peljete.....Levičarji, a se zavedate, kako zabiti ste?

Vsi vemo kaj te neumnosti so. To so razne parole in celo mantre, ki se neprestano ponavljajo z željo, da oblatijo domobransko gibanje. Da oblatijo tisti delež slovencev, ki s svetovno vojno ne bi imeli nič, ako ne bi iz gozdov vanje dihnila groza. Ta delež slovencev so bili vsi tisti kmetje, meščani in duhovniki, ki si ob začetku vojne niso želeli drugega kakor čim mirnejši razplet dogodkov ob okupaciji.
Ko berem blog popolnega nevedneža imenovanega "Udarni", mi gre spričo njegove nevednosti sprva na smeh, potem pa se mi zazdi, da bi bil primernejši jok. On govori o Sv. Urhu. O cerkvi v kateri naj bi domobranci "klali" ljudi. Kako defektne so te njegove besede se zavemo šele, ko pomislimo na širno Slovenijo, na vsa partizanska mučenja, ki so bila sistematična. Mučenja, umori, ali pa metanja živih v brezna so bila sistem osvobodilne fronte, sistem partizanov, sistem komunistične partije, sistem osvoboditeljev. Ravno v nedeljo je bila spominska sveta maša pri Krimski jami, gre za brezno, ki leži v gozdovih nad Borovnico. V tisto brezno niso padali vaški stražarji, domobranci ali četniki. V tisto brezno so padale ženske, starci in interniranci, ki so se z vlakom vračali iz italijanskih taborišč in so od možnosti, ki so jih ponudili partizani, izbrali tisto, ki pravi, da bi šli radi domov. Skoraj vsak gozd, predvsem po kraškem svetu notranjske, koder so pogosta brezna in jame, je prepoln morišč partizanske osvobodilne fronte. Ta morišča pa niso bila napolnjena po vojni pač pa med vojno, ko so partizani po vaseh odbirali ženske, starčke in duhovnike ter jih pred smrtjo mučili do onemoglosti. Črne bukve izpričujejo nebroj takšnih dogodkov. Da niti ne omenjam spominskih maš, koder ljudje povedo svoje zgodbe. Koliko ljudi je bilo odpeljanih iz te družine neznanokam, koliko iz one. Kako so umrli, ali so bili mučeni ali le ubiti. Ali se sploh kaj ve od njih potem, ko so jih prišli partizani iskat, je morda le moreča praznina ali pa se je morda kak bivši partizan v letih po vojni hvalil v kakšni gostilni, kaj in kako so to oni počeli.
Potem pa mi ta neokusnež "Udarni" govori o Sv. Urhu. O Sv. Urhu imamo več knjig "osvobiteljskih" pisateljev, ki pa druga drugo izključujejo. Edina resnica je ta, da je bilo na sv. Urh iz zaporov odpeljano nekaj zapornikov, ki so bili spoznani za krive in so bili tam streljani (strelski vod, podobna zadeva kot je doletela generala Rupnika.)
Druga resnica je, da se je formirala črna roka. Domnevno sta jo ustanovila dva prebegla partizana, ki sta se želela maščevati partizanom (predvsem terencem) v njej pa so bili predvsem četniki. Tako poznamo tudi primer nekega četnika (ime lahko posredujem) ki je ujetnika mučil na podoben način kot so to počeli partizani.
Tu se moram zopet ustaviti, ker verjamem, da bodo nekateri želeli nasprotovati dejstvom o sistematičnih mučenjih, ki so jih prakticirale partizanske tolpe. Vendar pa ta mučenja in to revolucionarno divjanje priznavajo celo sami partizani in "partizanski" zgodovinarji, ki pa ta divjanja označujejo s pojmom VOJVODSTVA. Šlo naj bi za samovoljo komandantov partizanskih tolp. Ker pa je bil ta teror tako pogost in se je začel tako hitro po okupaciji vidimo, da je šlo za sistem, ki je posnemal divjanje španskih revolucionarnih tolp in je šlo za čisto boljševiško revolucijo v takšni obliki, da ji ni bil kos noben drug narod jugoslavije.
Zakaj "Udarni" pozabi v svojem blogu omeniti poboje ranjencev s Turjaka? Zakaj pozabi omeniti poboje okrog Šentojošta? Zakaj pozabi omeniti Krimsko jamo? Zakaj pozabi omeniti divjanja Krvavega Ahaca? Zakaj pozabi omeniti nebroj medvojnih umorov in mučenj? Zakaj pozabi omeniti umore nosečnic, mater z majhnimi otroki? Zakaj pozabi omeniti umore celih družin?
Zato ker nič ne ve! Ker je smešen s svojimi bedastimi blogi, ki se sklicujejo na knjige Podbevškovih gospa pa Adamičev.
Ti ljudje, ki so leto dni trpeli pod nenadzorovanim terorjem partizanskih tolp, so se končno uprli. To je bil kmečki upor, kmečka vstaja. Kot vsi vemo, mednarodno vojaško pravo zahteva v času okupacije, da okupator poskrbi za red in mir (vsi se še spomnimo ameriškega napada na Irak, ko so ob začetku tega napada domačini začeli ropati muzeje mezopotamske kulture in je bila potem okupatorska vojska t.j. ameriška vojska zadolžena za vzpostavo reda in miru.) Vendar pa kljub tej določbi mednarodnega prava, se italijanska vojska ni kaj dosti zmenila za red in mir v deželi. Ljudje, predvsem kmetstvo, so bili prepuščeni na milost in nemilost partizanskim tolpam. Zato je prišlo do že prej omenjene kmečke vstaje. Ker orožje ne rase na drevju, so jezni zaradi italijanske nesposobnosti, zahtevali pri Italijanih orožje, da se sami branijo. Tako so nastale prve neformalne vaške straže, ki pa so bile popolnoma statične enote, omejene na naselja in izključno defenzivne.
Včasih se vprašam, kaj bi bilo šele potem, če bi Italijani zavrnili zahteve kmetov, da se oborožijo in zastražijo vasi. Kaj bi bilo, če bi Italijani vztrajali v svoji nesposobnosti. Kaj bi bilo, čebi Italijani stopili na partizansko stran že leta 1941 in ne šele 1943, ko so z roko v roki s partizani tolkli po vaških stražah v Turjaku. In po četnikih v Grčaricah. Ja, partizani so bili izdajalci in kolaboranti. Saj so sodelovali z Italijani že vse od Dolenjskih toplic, ko so dobivali italijansko pomoč, njihova kolaboracija pa se je najbolje manifestirala prav v napadu na Turjak.
Ko so nekoč vprašali enega preživelega s Turjaka, kako, da so se tako slabo branili napram partizanom in Italijanom je ta odvrnil: "Mi nismo bili vojska, mi smo bili kmečka vstaja."
O vsem tem bi lahko pisal in pisal dolgo časa. A upam, da sem nespamentnežu vsaj malo pojasnil celotno zadevo in bo drugič malo premisli, predno bo pisal o Urhu in blatil Vaške stražarje, ki so bili povsem spontana reakcija teroriziranega podeželja. DA, bili so reakcija. Nič drugega kot reakcija. In beseda REAKCIJA, s katero so jih obkladali predvsem partizani, pove o njih vse.

#460: -

največ bivših, svojčas izredno zagrizenih komunistov je trenutno v SDS (Janša, Gorenak ...) in bili so dobri sledivci, saj so njihove sedanje metode dela najbližje najbolj zagrizenim komunistom prejšnjega režima (tistim, ki so sotovariše pošiljali na Goli otok)

Kaj je resnica o Sv. Urhu?

Podružna cerkev Sv. Urha leži na 58 m visokem griču ob vzhodnem robu ljubljanske ravnine, 8 km vzhodno od Ljubljane, spada k vasi Dobrunje in je podružnica župnije Sostro. Oknog te podružne cerkve leži malo in obzidano pokopališče. Na vzhodni strani cerkve, kakih 40 metrov pod cerkvijo, stoji cerkvena hiša z gospodarskim poslopjem, ki je služila kot mežnariia. Pri cerkvi ni nikakega župnišča niti duhovnika, kakor bi se zdelo iz Adamičevega pripovedovanja. Pod gričem Sv. Urha se razprostira vas Dobrunje, bližnje vasi pa so še: Bizovik, Hrušica, Fužine, Vevče, Zadvor in Sostro.


O dogodkih pri Sv. Urhu so na razpolago štirje zapisniki oseb, ki so jim vse tamkajšnje razmere med okupacijo in komunistično revolucijo popolnoma poznane; vsi ti so pripavljeni nastopiti pred vsakim sodiščem kot priče. Med pričami sta dva domačina en član posadke pri Sv. Urhu in poveljnik posadke Vaške straže v Bizoviku, pod katerega je spadal tudi vod pri Sv. Urhu.
Poveljnik posadke v Bizoviku Bitenc Stonko je dovolil, da smemo uporabiti njegovo ime. Na podlagi njegovih izjav in izjav ostalih prič ter drugače dokazanih dejstev je resnica o dogodkih pri Sv. Urhu sledeča:
Natančno je znano, da so komunisti po vsej Sloveniji že osem mesecev morili in ropali, predno se je sploh organizirala prva vaška straža pri Št. Joštu nad Vrhniko kot oborožen odpor proti komunističnemu nasilju. Torej ni govora, da bi bila "izdajalska druščina pristašev klerikalne in liberalne stranke zanetila na Slovenskem bratomorno vojno". To so pričeli in povzročili edino le komunisti oziiroma Osvobodilna fronta.
Posadka Vaške straže v Bizoviku pa je bila ustanovljena šele v oktobru l. 1942, zato pred tem časom ni mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom na teritoriju občine Dobrunje in njene okolice. Že v maju 1942 so iz tega okoliša komunistični partizani odvedli nasilno v gozdove, mučili in pomorili pri Polici: Ivana Pavčiča, Jakoša Cankarja, poklali so v tem okolišu tri družine (vse družinske člane), med drugimi Jakoševo. Posadka v Bizoviku je spomladi l. 1943 odkopala nekaj teh žrtev in jih pokopala na pokopališču. Zadnji teden unija 1942 so komunistični partizani nasilno odvedli nosečo ženo Marijo Pogačnik in jo po grozovitem mučenju umorili na Pugledu; prvi teden v juliju pa so nato vdrli v hišo njeneg moža Feliksa Pogačnika, podžupana občine Polje, ga nasilno odpeljali in ga nato v gozdovih nedaleč od Sv. Urha po groznem mučenju umorili.
Vse to se le godilo kakor po vsej Sloveniji tako kot v kolici Sv. Urha, ne da bi se več kot osem mesecev pojavil kak oborožen odpor proti boljševističnemu nasilju komunistov oz. partizanov.
Dočim je komunistična partija vsled zveze med Stalinom in Hitlerjem, kakor drugod tako tudi v okolici Dobrunj, agitirala nacistično Nemčijo, so nekateri rodoljubi, nekomunisti, res zbirali
orožje za odpor proti okupatorju. Toda tega ni vršila Katoliška akcija, kakor se namigava v brošuri "Sv. Urh", pač pa organizacija jugoslovanske vojske v domovini pod zakonitim vrhovnim poveljstvom vojnega ministra in generala Draže Mihajlovića. Te prve organizatorje odpora proti okupatorju je pričela pobijati komunistič na partija oziroma partizani Osvobodilne fronte tudi v okolici Sv. Urha oziroma Dobrunj, kar je razvidno tndi iz brošure "Sv. Urh" na straneh 17, 19, in 26.
Ti poboji, ki sa jih zagrešili komunisti v okolici Dobrunj, so povzročili, da je bila ustanovljena posadka vaške straže v Bizoviku in dve podrejeni postojanki v Dobrunjah in pri Sv. Urhu, in to šele oktobra 1942.
Da ni imela ljubljanska škofijska pisarna oziroma škof dr. Gregorij Rožman nobene zveze ne z nastankom in ne delovanjem Vaških straž ali slovenskega domobranstva, še manj pa s "Črno roko", je vsakemu pametnemu človeku jasno. Vaške straže so povsod pričeli organizirati kmečki ljudje sami, da bi se varovali pred ropi, požigi in umori, ki so jih izvrševali komunistični partizani. Da ni imel škof dr. Rožman nobenega opravka pri ustanavljanju Slovenskega domobranstva, je potrdil na sodnem procesu v Ljubljani, nemški komandant v Ljubljani - general Roesener.
To je popolnoma zmišljeno, kar piše brošura "Sv. Urh", da so dne 16. februarja 1942 imeli v Ljubljani na škofiji sestanek o tesnejšem sodelovanju z Italijani in da je dr. Blatnik nato nesel tozadevne predloge tega zborovanja v Rim v Vatikan h kardinalu Magnioliju. O popolni neresnićnosti teh trditev je podal dr. Blatnik sam daljšo izjavo v "Ameriški domovini" z dne 8. februarja 1952.
Najbolj gorostasna pa je trditev, da je bila posadka Vaške straže; slovenskih domobrancev pri Sv. Urhu in "Črna roka" pod poveljstvom slovenskih duhovnikov.
Stanko Bitenc je napisal sledečo izjavo:
"Podpisani Stanko Bitenc sem bil poveljnik legijske posadke s sedežem v Rizoviku, občina Dobrunje pri Ljubljani, od 6. januarja do 9. septembra 1945. Pod moje poveljstvo je spadal tudi vod v Dobrunjah in oni na Sv. Urhu. Izjava nanaša na leto 1942 pa do italijanske kapitulacije v septembru 1948 po lastnem znanju in opazovanju.
Legijska posadka v Bizoviku je bila ustanovljena šele v oktobru 1942, zato pred tem mesecem ni mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom teritoriji omenjene občine, ki so v maju 1942 nasilno odpeljali in Polico v gozdu po dokazanem mučenju umorili znane protikomuniste iste občine, kot: Pavčiča, Jakoša, Cankarja in druge. Imenovane žrtve je izkopala moja posadka spomladi 1943.

Evo vam še mal resnice, za tiste, ki jo hočejo vedet.

Samo imbecili in debili lahko verjamejo, da so tam na Sv. Urhu Domobranci pobijali ne vem koga, jih utapljali v 1,5 x 1,5 m veliki mlaki in ne vem kaj še vse.

Slovenec, a si res tako naiven in primitiven, da verjameš največjim morilcem Slovencev - to je izdajalcem komunistom, ki so narodovo nesrečo izkoristili za izvedbo svoje zločinske, morilske revolucije?

fuj in fej morilci Slovencev in lažnivci!

Nikoli ama nikoli tem morilcem ne priznam nič, niti ne bom svojih otrok vzgajal v BOLJŠEVISTIČNI MORILSKI LAŽI.

Moji otroci bodo vedeli resnico in v skladu s tem postavili zgodovinsko nas Slovence, tja kamor spadamo.

Tisti pa tukaj, ki zagovarjate LAŽI in uboje izdajalskih boljševističnih morilskih partizanskih enot - sram naj Vas bo, do smrti, da to podpirate....Drhal morilska...

Ne morem verjeti, če prav vem zgodovino sestave današnjega slovenskega ljudstva, kaj se to dogaja v posameznih glavah Slovencev tistih, ki veličajo in nazaj kličejo fašizem kajti spomenik domobrancem, ki so dali prisego Hitlero, ni nič drugega kot obnovitev te preteklosti, ki je žal danes, kot jo je v času druge svetovne vojne, podpirala katoliška cerkev. Sramota za Slovenijo.

#480: -

Tudi iz Irana je bilo sišati, da "holokavsta ni bilo" !!!!! Očitno so nas partizani dobro ubranili pred fašisti in nacisti, vendar žal preslabo očistili deželo našo (tako belogardistov, ustašev kot tudi četnikov), da ti lahko še danes smetijo in si novega prelivanja krvi želijo!!!! Upam, ker ste tako razumevajoči, da ste nakazali Nemcem kakšen €, da so lažje izplačali vojne odškodnine, prevzeli odgovornost in danes svojim državljanom za prihodnost plače dali!

 

#481: -  

 

hahaha partizani?

A bejž no bejž - vprašanja za "prepričane"

1. Koliko mest, vasi, osamelih kmetij, vrtnih ut so slovenski partizani osvobodili TEKOM NACISTIČNE OKUPACIJE? Naštejte VSAJ ENO. Prihod partizanov recimo 3 dni po tem, ko tam ni bilo nobenega "okupatorja" pač ne šteje kot "osvoboditev" da mi ne bo kdo prav posebej pameten...

2. Zakaj so "osvoboditelji" požigali slovenske vasi, kot so Jelendol, Hinje, Zvirče? So bile nacistične?!?!?! Hahahaha.....
3. Poleg tega, da so se kurbali, pijančevali in streljali po pogrebnih sprevodih, kakšna je bila še njihova vloga (osovobili niso ničesar, pobijali so nedolžne Slovence)??
4. Koliko fašističnih italijanskih vojakov s svojimi akcijami tekom okupatorstva "LIKVIDIRAJO" in koliko Slovencev-nedolžnih civilistov?
5. Enako vprašanje, samo fašiste zamenjajte z nacisti.

PRAVILO ŠTEVILKA ENA ZA SPRANE RDEČKARJE:

ZAČNITE RAZMIŠLJAT S SVOJO GLAVO!!!

Pa lep pozdrav, "naprednomisleči"......

Razlagaš, kaj je bilo na Urhu! A si kot petelin takrat čepel na vrhu cerkvice in natančno videl, kaj se dogaja? Pa ti nisi normalen, ali te v šoli niso nič naučili ali pa si ves pouk prešprical. Doma, kot kaže si dobil informacije od svojih izdajalskih belogardističnih ali domobranskih staršev in zdaj to prodajaš kot resnico. Vsaj toliko dedca bodi, da nam, partizanskim otrkom dokažeš, da s takimi lopovi ne moreš živet v isti domovini in se skidaj drugam, gnoj beli. es svet ve, kdo so bili osvoboditelji, torej je ves svet neumen. Da te ni sram! Konec koncev se pa tukaj komentira le o tem, ali ja ali ne, spomenik v Grahovem. Jaz odločno pravim NE! Ti si ga pa postavi v spalnici, če hočeš! Partizanska hči iz Grahovega

Pozabila sem še nate 484, govno zaplankano, ne pa naprednomisleči. Se previsoko ceniš, izmeček!

Čista svinjarija.

lažnive domobransko-janšistične gnide želijo potvarjati zgodovino. Spuščajte svoje iztrebke na demokracija.si in politi kis.si

http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/index.php

Je vse dokumentirano, kaj je počela bela golazen, s pomočjo laškega in švabskega okupatorja:

http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/index.php

Kdo ve,kaj bi se zgodilo v Nemčiji,če bi kakšno njihovo strokovno ministerstvo,postavilo spomenik Himmlerju?

Kaže, da noben Slovenec oz.njegov potomec, ki ni bil na izdajalki strani, ne pozna zgodovine. Dobro, belčki, da nam odpirate oči. Torej so Slovenci po lastni želji hodili letovat, nekateri na Rab, drugi v Dachau, Auschswitz in še kam, tistim, ki pa se jim ni ljubilo iti na take počitnice, pa so šli taborit v gozdove. Da pa jim tam ni bilo preveč dolgčas, pa so se zabavali s tem, da so med drugim lovili belogardiste, te "nedolžne, nič krive ovčke", in se izživljali nad njimi, jih mučili in pobijali. Saj ne morem verjet!

fašiste posterlit pa v fojbe skrit

#480: -

ti lažnivo klerofašistično govno pejt srat na www.demokracija.si Tam je smetišče za takšne smeti, kot si ti in tebi podobni

#480: -

Kaj lahko kdo skensla tega izmečka?

Okupator in njihovi pomagači, ki so pobijali slovenski narod ne morejo biti enakovredni partizanom, ki so se borili za Slovenijo. Tudi partizanska vojska ni bila brezmadežna, vendar takih grozot, pobojev, mučenj in še in še, kot so jih naredili bela garda in drugi njim enaki,ki se je samooklicala za osvobodilno vojsko je za njihove zagovornike nesporna. Ves svet je sodelovanje z okupatorjem obsodil, samo "naši" tega ne zmorejo.

'"Slavna'" Krimska jama 1941-42

Partizansko taborišče

Trideset barak, ali nekaj barakam podobnega, razmetanih med skalami in
starimi jelkami, v zaprti, skriti globeli – to je sloviti krimski
lager, sedež 2. partizanskega bataljona »Ljubo Šercer«. Bataljona ni
več v taboru, izginil je in se razkropil, ko se je približala prva
senca nevarnosti in prva možnost pravega boja.
Moral je bežati v vsej naglici, zakaj v taboru je ostalo nedotaknjeno vse: zaloge orožja,
živež, arhivi, telefoni, pisalni stroji in zaboji s pravimi legitimacijami in pravimi izkaznicami živih, pobitih in v Krimski jami »likvidiranih« partizanov.
Barake so deloma iz lesa, pokradenega na koželjskih žagah, zbitibrlogi, deloma z deskami in hlodi pokrite luknje v zemlji ali v skalah.
Povsod smrad, umazanost in najbrž uši. Vse je tako, ko da so šelepravkar odšli. Nekaj jih je res. A bila je samo ena od tistih roparskih skupinic, v katere je partizanstvo po 15. juliju razpadlo. Prikradla se
je v zapuščeni tabor, da bi se najedla…

V taboru bi lahko dobila še česa drugega, ne samo pečenega krompirja. Tu so radijski aparati, pokradeni v Begunjah in drugod, blizu 80 koles, še novih, naropanih najbrž za zvezno službo po teh divjih stezah; ondi
so baterije za radio, spet tam zaboj obleke.Obleka tistih, ki so jih jih gole poslali v jamo! Potem zaboji z bombami, samokresi, puške, naboji, noži, telefonska žica – tako je v dobrih časih imel zvezo z
bataljonskim poveljstvom v Rakitni in s slovito morilsko postojanko pri sv. Vidu.

Ob visoki skali stoji majhna baraka, ki v tej zasvinjanosti pade v oči, ker je videti dostojna. In ker vlada v rdeči svobodi enakost, ve vsakdo, da je utica ob prepadu komandantova.
Ker vlada pri partizanih enakost, je v barakah in luknjah umazanost, smrad, uši, samota in dim,
v poveljnikovi jazbini pa dobra postelja, porcelan, kožuhi, kava, ženska obleka, svilene nogavice in perilo, oprsniki...
Celo v tej zapuščeni krimski samoti se ponavlja tista banalna zgodba o rdečih komisarjih in njihovih ljubicah. Delavskim četam je pod smrtno kaznijo prepovedano občevati z ženskami, komisar in komandant pa sta morala dobiti vse nakradeno žensko blago in celo nogavice, ki so jih slekli
ženskam, preden so šle na zadnjo pot v Krimsko jamo.
Sam slovenski Stalin, Španec vseh Špancev, Baebler je na begu iz svojega vrhovnega poveljstva pustil vse ter naložil v kovček le nekaj važnih, dragocenih in neobhodno potrebnih ženskih frivolnih drobnarij. In za to je šla umirat slovenska mladina.

Kakor v vsakem taboru, je tudi tu bil beg izveden po načrtu, vsakdo je odnesel le puško, ali še te ne, drugo je ostalo. V baraki so trije nedotaknjeni zaboji letakov v italijanšèini in slovenšèini, seznami
živeža in mrtvega taborskega inventarja, raporti posameznih poveljnikov, poročila terenskih odborov in nasveti, katerega belogardista v tej in tej vasi je treba ubiti – da si bo terenski odbor
razdelil njegovo košnjo, gozd in živino. Kajti geslo te revolucije je »Delili bomo!« Potem so tu še neštete fotografije, izkaznice in legitimacije vseh mogočih ljudi, med njimi nekega ministrovega sina in
nekega štipendista kralja Petra II. Oko bežno pregleduje sezname. Tu so študentovska imena kakor Vesenjak, Pičulin, Flis, Drole, Ribičec, Rotar, imena uradnikov, delavcev, poklicnih razbojnikov.
A najzanimivejše je, ko človek dobi v roke lastno aretacijsko povelje:
»Komanda itd... Patrola, sestoječa iz partizanov teh in teh ima nalogo aretirati in pripeljati v lager belogardista tega in tega. Povelje velja do dneva tega in tega, te in te ure. Politkomisar Fric Novak.«

Lager – zadnja postaja pred Krimsko jamo

Ker mora vsak urejen lager imeti svoje morišče, ga je imel tudi krimski. Iz tabora drži do njega shojena, gladka steza, kakor v mestnem parku. Deset minut je daleč do tja, ako je človek na mestu, skoro ničesar ne opazi. Steza izgine čez parobek, za katerim leži nametano smrečje in posekano mlado drevje. Šele ko oko pozorneje išče, vidi po smrekah in jelkah naokoli na gosto luknje od krogel, po lubju so zmršeni ženski lasje, tu pa tam je rjava pega, ki bi ji na pogled ne prisodil, da je od človeške krvi.
Veter se poigrava z lasmi, kakor z drobno travo. Ko udari človeku v lice, se zave, da je tod neštetokrat
taborila smrt.

Kraj je neprijeten. Veter giblje vrhove smrek. Med otožni jesenski šum zdaj pa zdaj zateglo zavzdihne veja, ki se drgne ob drugo, kakor da se v drevju love nesrečne duše. Sonce sem ne seže in izpod vejevja za
parobkom vstaja ledeni hlad. Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Koliko jih je bilo? Zakaj so morale na to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega, deset, sto, kdo ve koliko sto?

Roke, ki odmetavajo veje iznad brezna, malce drhte. Smrt nedolžnih je blizu, nekje tam spodaj v temi, ki zdaj zareži v te mlade ljudi. Zdaj je videti, kam drži steza za parobkom: navzdol. In tudi potem je še steza, zglajena drča, ki so si jo mrtva, polmrtva in živa, od groze poblaznela telesa utrla to zimo med grmičjem in kamenjem, ki moli iz sten Krimske jame.

Brž je privezana vrv ob smreko, vso razpraskano po kroglah. Še druga vrv za varnost. Električno svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega ondi, koder je šlo dozdaj toliko mrtvih.

Koli? Ne, človeške noge!

Globoko je brezno, vedno gostejša je tema, vedno rezkejši hlad. Netopirji, zadnji spremljevalci tistih, ki leže spodaj prhutajo iz mraka.
Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih metrih je nekaj vejevja, skozi katero se je treba prebiti. Še tri metre, potem noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli. Sami koli, ko se hoče opreti ob nje, trhlo zahrestajo.

Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hrestalo, niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je, krog in krog. Same izsušene, krčevito stegnjene noge ljudi, ki so jih vrgli na glavo v brezno. Prizor, ki ga v Dantejevem peklu ni grozotnejšega. Same uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.

»Brezno rdeče svobode!« šine misel skozi razburjene možgane. Srce nehote utriplje nagleje. Uho nehote lovi, kdaj se bo iz te pošastne kostnice dvignil stokajoč, obtožujoč glas – eden za vse desetine in stotine teh, ki so jih vrgli v smrt, ne da bi bili mogli vsaj obraz obrniti v nebo. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje in silijo bliže, v prvo živo pričo te strahote.

Sedem metrov na debelo je trupel Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov
globoko, čez tri in dvajset metrov ni mogoče. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Prostora tu je v širino blizu štiri metre, v dolžino kakih sedem, koliko je trupel – naj računajo tisti, ki so govorili, da žrtve morajo biti in tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so Slovence pobijali.

Vsa trupla so gola, samo v spodnji obleki, ali še to ne. Luč zadene nekam v kot. Tam napol sloni, napol leži velikan, moški kakor Peter Klepec. Obraz mu je spačen, da ga ni mogoče spoznati.

Na nogah in rokah so napete izbokle mišice. Noge ima krčevito razklenjene ter s silo uprte predse, kot da se je še do zadnjega lomil groze, ki je rinila vanj od vseh strani. Kajti velikan je treščil na dno živ.
Ni mogoče, da bi bil padel tako, kakor zdaj sedi. Napol mrtev se je po padcu zavedel,
tipal okoli sebe, začel blazneti, ko je krog in krog čutil sama trupla, kosti in smrt. Bog ve kako se je privlekel do stene, se s šklepetajočimi zobmi naslonil obnjo, se v sili svojega zdravja in v zavesti, da je nedolžen, boril s smrtjo dan, dva, tri.
Tulil je noč in dan v grozi, dokler ga ni zlomilo. Kako je bilo ob njegovi mrtvaški pesmi tistim v taboru?

Osvoboditelji? Kje so osvoboditelji metali 16 letne žive deklice v jame? V kateri državi? A ne bi moglo bit tako, da braniš svoj narod, ne da ga kolješ?

Haha.....

Kaj je z vami Grahovci, nobenega odmeva od vas. Kdo vam grozi, cesa se bojite ? Ali res ni nikogar med vami, ki bi podpisal peticijo? Kako boste lahko gledali to sramotno grdobijo sredi vasi? Kateri beli norec se je spomnil take poteze, J. in njegovi pajdasi, kot izgleda jih je se vedno prevec v cerkniski obcini.Druga, tretja povojna generacija smo in samo iz pripovedovanja vemo ali iz knjig lahko prebiramo dogodke dogajanj v drugi svetovni vojni.Nehajte ze rovart, dajte revezem in otrokom kruha , Ka se hocete - belogardisticna golazen , poberte se iz Slovenije in si za svoj Denar postavljajte spomenike ali oltarje kjer hocete in pustite slovenski narod na miru.Sram vas je lahko, da hocete postavljati spomenike tistim, katere niste poznali. Golazen, drugih besed niste vredni. Tako malo nas je , lahko bi ziveli v soglasju in miru ali sploh se veste kaj je to? Po tolikih letih vojne vas ni srecala pamet ali pa ste podedovali kisle mozgane vasih belogardisticnih prednikov. Dajte mir ali pa se poberite iz Slovenije, da ne bo vec sluha ne duha za vami. Ostal bo mir mogoce soglasje in prijateljistvo. Banda ne ugonobljiva, naduta golazen.Grahovci, ne dopustite te sramote sredi vasi.

495, ne ponavljaj se kot pokvarjena plošča. Vi, belčki,pa res ne znate nehati z zavajanjem, potvarjanjem in lažmi. Pa kaj nisi sposoben napisati novega komentarja, da vidimo, kako pokvarjen pravzaprav si? Bednik debilni!

zgodovine nemoremo spreminjat.določeni posamezniki ali skupine žal niso sposobni ali nočejo priznati svojih dejanj in napačnih življenskih odločitev.tudi to je del življenja.prej ali slej bodo spoznali svoje zmote.

HEROJ STANE ROZMAN SI ZASLUŽI RESNO KRITIKO, KER NI DOVOLJ DOBRO OPRAVIL SVOJEGA DELA.

Se strinjam!