Za vsestranski razvoj slovenskega jezika

#17: Zagovornik novele ZViS - Dobronamerna peticija ... a ozkogledna 

 Rahlo dvomim v predpostavke takega stališča, ki dolgoročno pelje ravno stran od teze prvega odstavka. Slovenskih terminologij se ne razvija zadosti, malo zaradi financ, malo zaradi nepripravljenosti univerz na ta zelo zahteven posel. Obratno je tudi moč: slovenskim študentom se predava v slovenščini, izjemoma ob znatni prisotnosti tujih lahko tuji profesorji predavajo v tujem jeziku. A zato naj se slovenske študente temeljito seznani s strokovno terminologijo v angleščini in vsaj še enem ali dveh tujih jezikih. Dvomim v izjavo, da 99% znanstvene komunikacije v svetu poteka v angleščini. Res pa je, da zaradi sistemov točkovanj objav vsi želijo objavljati v točkovanih revijah, ki jih imajo na svojih seznamih ameriški centri spremljanja. In ti že desetletja upoštevajo (ali res le iz praktičnih razlogov?) skoraj le objave v angleščini. Naša nacionalna znanstvena politika se temu nevprašljivo prilagaja. Drugi vzrok je neznanje drugih pomembnih jezikov, tako na strani profesorjev / raziskovalcev kot tudi vse bolj med mlado generacijo, ki jo naša šolska politika sistematično poangležuje. Razumimo se - cilj je, da vsakdo bolj ali manj govori angleško, toda ob tem nujno vsaj še kakšen tuj jezik na aktivni ravni, v seštevku pa bi znatni deleži populacije iz gospodarskih in kulturnih razlogov morali govoriti aktivno še kar nek nabor tujih jezikov (za razpravo: nemško, francosko, rusko, špansko, srbohrvaško, pa še bolj oddaljene).  Mimogrede, na univerzi menda ne dovolijo uporabe drugih tujih jezikov (pustimo ob strani samo jezikoslovje) kot angleščine, četudi gre za okoliščine, ko bi to celo bilo izvedljivo. V globalnem svetu je angleščina nujna, konkurenčnost pa povečuje znanje jezikov trgov, na katerih tekmujemo. Ali pa ljudje najdejo delo. 

Avtonomija univerze je velika (zgodovinsko dolgotrajna) pridobitev. A nekaj dvoma v trditev, da odgovorni na univerzi najbolje vedo, kaj delati v njenem okviru. Spomnimo se kitajskih diplom mariborske univerze, pa biopsiholoških koperske, pa nezahtevnih in hitrih izšolanj na mnogih zasebnih fakultetah itd. Pa po drugi strani zaslužkarstva, tudi mimo predpisov, še huje  - z dvomom v kakovost 25-urnega dela vsepovprek na dan. Malo za šalo, malo zares.  In sedaj ključno: po novem druga stopnja fakultetnega študija pomeni znanstveni študij, ki se resda okrona z doktoratom na tretji stopnji. Toda ne Slovenija in ne večina držav po svetu, kjer pa imajo običajno nižji delež generacije na univerzitetnem izobraževanju, ne potrebuje takega silnega števila znanstvenikov, temveč le temeljite in razvoju odprte strokovnjake, ki pa bodo v slovenskih razmerah zaradi naše odvisnosti od tujin (pozor ! v množini) bili sebi in firmam in skupnosti še bolj koristni, če bodo obvladali še druge tuje jezike.

Tako ima torej slovenska jezikovna politika kar več odprtih front: položaj slovenščine, ki mora ostari daleč prevladujoč jezik na univerzah, sicer se začne dolgoročno odmiranje jezikovnih rab, pa jezika in na njem temelječe kulture, položaj drugih tujih jezikov, ki so ob angleščini enostavno podcenjeni, možnost izobraževanja tujcev v slovenščini (a še tistih neuvrščenih iz nekdanje Juge, ki so še marsikje po svetu na kakšnih položajih, ne znamo prav uporabiti).

Navedeno navajam za javne univerze, zasebnim gre pustiti svobodo odločanja o učnem jeziku. Ampak brez javnih subvencij zanje.  Potem pa naj javne tekmujejo za vpis študentov z dvigovanjem strokovne kakovosti, kar je po mojem osrednje vprašanje slovenskih univerz, diplomantje z znanjem dveh ali več tujih jezikov pa bodo konkurenčni tako doma kot v tujini. Predvsem kot strokovnjaki, večjezičnost pa bo le nameček v plus.